»Samo s knjižnim jezikom bi besedilo izgubilo na barvitosti«

Slovite zgodbe komisarja Montalbana, ki jih je med letoma 1994 in 2019 objavljal v sredo preminuli pisatelj Andrea Camilleri, je slovenskim bralcem približala Veronika Simoniti. Med letoma 2007 in 2009 so pri Mladinski knjigi v njenem prevodu izšli štirje Camillerijevi romani – Oblika vode, Lončeni pes, Tat malic in Glas violine. S priznano prevajalko in pisateljico smo se pogovorili o tisti izkušnji in o novih slovensko-italijanskih literarnih stikih, ki jih plete danes, ko se s prevajanjem poklicno ne ukvarja več.

Ste se prevajanja Camillerija lotili iz osebnega zanimanja, ker vam je tak tip pisanja blizu, ali po naročilu?

Knjige za prevod so mi večinoma naročali uredniki, le redke sem predlagala sama; Camillerija so mi ponudili pri založbi Mladinska knjiga, mogoče tudi zato, ker sem pred tem za antologijo italijanske sodobne kratke proze Papir in meso prevedla njegovo kratko zgodbo Generalka (La prova generale).

Za Camillerijeve zgodbe o Montalbanu je značilna mešanica italijanskega jezika in sicilskega narečja: kako ste se kot prevajalka spopadli z njo?

Čeprav prevajalska stroka ni preveč naklonjena prevajanju narečja z narečjem, sem se vseeno odločila za primorski dialekt, saj bi s samo knjižnim ali morda tudi pogovornim jezikom besedilo izgubilo na barvitosti. Pri tem sem se zavedala, da ima sicilijanščina za Italijane iz srednje ali severnega dela države povsem druge konotacije kakor denimo primorščina za Ljubljančane ali Gorenjce. Ker Camilleri dialekt uporablja različno, na primer v veznem besedilu samo s posameznimi dialektizmi (kar v prevodu ne bi dobro učinkovalo), v premem govoru pa dosledneje, sem sama blažje narečje vnesla večinoma samo v dialoge. Pogumnejša sem bila pri govoru zelo preprostih oseb, večinoma iz kmečkega okolja, ki sem jih prevajala v »strožjem« dialektu, in sicer v dekanščini.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.