Skozi obličje

Razčlenjen razstavni projekt nas to poletje vabi v razkrivanje zvrsti in motivike umetniškega avtoportreta, povezanih z različnimi obdobji od sredine 16. stoletja, ko se je ta zvrst pojavila, vse do današnjih dni, in spoznavanja vloge umetnika v sistemu upodabljajoče umetnosti preko projekcije sebe v likovno delo. Pobudnik je ERPAC, ustanova Dežele Furlanije - Julijske krajine, ki skrbi za kulturno dediščino in je k sodelovanju povabila različne muzejske zbirke, da so v Gorici, Gradišču ob Soči in Trstu postavile razstave, ki se tematsko povezujejo ter obenem ustvarjajo dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Štiri razstave ponujajo štiri različne poglede na to zvrst, ki je po izumu fotoaparata pridobila večjo introspektivno vlogo v nadgradnji zgolj figurativne podobnosti upodobljenca. Obraz je obenem tisti del telesa, ki v komunikaciji zaseda najpomembnejši prostor in daje posamezniku prepoznavnost, saj najbolje odseva njegovo osebnost.

V Palači Attems Petzenstein v Gorici je do 2. oktobra na ogled razstava z naslovom Odsevi – Avtoportreti v zrcalu zgodovine, ki odsevajo ikonografske vzore v preseku časa. V galeriji Spazzapan v Gradišču nam z naslovom Umetnik+Umetnik – Sodobne vizije do 18. septembra ponujajo razmislek o aktualnosti avtoportreta v smislu iskanja identitete ter v samem odnosu do publike, ki jo likovna dela nagovarjajo. Do sredine julija pa je bila v tržaškem Skladišču idej fotografska razstava portretov Jaz, ona in druga s podobami umetnic, ki je še najbolj zgovorno izpričevala družbene težave, s katerimi si je ženska ustvarjalka v času utirala pot v svet umetnosti. Kuratorka Susanna Gregorat je za muzej Revoltella opravila izbor eksponatov za razstavo Skozi obličje, ki do 9. oktobra ponuja obiskovalcu na ogled avtoportrete v lasti tržaškega muzeja.

Muzej Revoltella v poldrugem stoletju svojega delovanja od leta 1872, ko je zbirka preko oporoke barona Pasqualeja Revoltelle prešla pod okrilje Občine Trst, hrani danes 120 likovnih del z motiviko avtoportreta. To je najbogatejša deželna zbirka te zvrsti. Gre predvsem za slike in kipe, katerih dober del so prispevali donatorji. Leta 1958 je Robert Hausbrandt podaril 43 portretov iz zbirke Devetti, ki jo je odkupil od znanega tržaškega gostilničarja, in nato še drugih 14, ki jih je dokupil sam; leta 2013 pa je Felicita Frai muzeju podarila še svojo zbirko. Antonio Fonda Savio s soprogo Letizio Svevo sta leta 1972 podarila dodatnih sedem avtoportretov.

Avtoportret Jožefa Tominca, olje na tabli večjega formata, iz leta 1840 je razstavljen v pritličju, v starem delu muzeja, ki ga je načrtoval berlinski arhitekt Friedrich Hitzig, kjer si lahko ogledamo več njegovih edinstvenih portretov, nastalih po naročilu in upodabljajo osebnosti, ki so v Trstu prispevale k ekonomskemu razcvetu mesta pod Avstro-Ogrsko. Prefinjeni slovenski slikar, edinstveni bidermajerski portretist, je izdelal detajle do take mere, da nam uspe prepoznati kakovost blaga oblačil in obdelave nakita, bil pa je obenem sposoben ujeti psihološke posebnosti portretiranca, ki jih začutimo v izrazu, pogledu in drži posameznih figur. Da bi bolje poudaril status naročnika, je osebe rad postavljal v okolje, v katerem so živele ali delovale: razpoznavni elementi so lahko predmeti, deli pohištva, značilni prostori. Posebnost avtoportreta, ki ga je Tominc hranil pri sebi doma in ga je najverjetneje ustvaril prav zase, pa je v popolnem kontrastu z njegovimi običajnimi upodobitvami, na njem namreč ni nič razkošnih oblačil: sebe je prikazal z revnejšimi oblekami, kot bi hotel poudariti, da ostaja tudi tisti umetnik, ki upodablja osebe višjega sloja v meščanski družbi, reven, ker družba umetnika ne upošteva. Upodobil se je v dvoumnem položaju, saj čepi in ima ob strani obrnjen klobuk, kar spominja na nočno posodo: njegov ironični nasmeh bistveno dopolnjuje sliko.

V četrtem nadstropju novega dela muzeja, ki ga je preuredil beneški arhitekt Scarpa, je postavljena razstava z izborom avtorportretov različnih avtorjev, kot so bili Avgust Tominc (sin Jožefa Tominca), Cesare Dell’Acqua, Umberto Veruda in drugi lokalni umetniki, kot so Edoardo Variano, Franco Cernivez, Riccardo Carniel. Na razstavi med drugim vidimo kip in avtoportret s svinčnikom, kombiniranim s perorisbo, neapeljskega mojstra Vincenza Gemita. Kronološki pregled se zaključi z edinstvenim avtoportretom Leonor Fini iz sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg tega je na ogled še druga umetničina samoupodobitev, ki skupaj z avtoportretom Felicite Frai edina zastopata žensko ustvarjalnost.

Razstava ponuja večplastne možnosti interpretacije. Ob ogledu podob se lahko zamislimo in ugotovimo, kako nam umetniki poleg estetske vrednosti in dovršenosti v izvedbi preko svojih lastnih upodobitev pripovedujejo o nelahkih časih in okoliščinah, ki so jih doživljali.

Jasna Merkù