Slovenska beseda kot izraz identitete in političnega delovanja

Zbirka javnih nastopov in nagovorov ni ravno običajen knjižni pojav, esejistična zbirka Šola meje pisateljice Maje Haderlap pa priča, da je lahko tudi tovrstna izbira vsebinsko smotrna in bralsko privlačna. Šola meje je zbirka nagovorov ob javnih nastopih, ki jih je imela avtorica kot odziv na razprave, ki so izpostavile njeno literarno delo in osebnost.

V prostorih Vodnikove domačije, natančneje v knjigarni Pri kamniti mizi, v Ljubljani je minulo sredo potekala predstavitev najnovejšega knjižnega dela koroške pisateljice, ki je letos izšlo pri založbi Goga. Kot je povedala moderatorka Petra Vidali, je v knjigi s podnaslovom Poetično kritični odzivi in govori zajetih več govorov, ki jih je imela avtorica ob različnih priložnostih, od leta 2011, ko je v nemščini izšel Angel pozabe (Engel des Vergessens), pa vse do minulega leta. Gre za govore (v slovenščino jih je prevedla Amalija Maček) ob prejemu nagrad za roman Angel pozabe in za domala celoten opus nagovorov, ki jih je pisateljica imela ob državnih praznikih, kot je osrednja državna proslava ob stoletnici avstrijske republike, pa tudi ob pomembnih umetniških manifestacijah, kot so znamenite Salzburške slavnostne igre, ki sodijo med najuglednejše svetovne festivale klasične glasbe ter operne in gledališke umetnosti, ali pa nam bližja Štajerska jesen, mednarodni festival sodobne umetnosti, ki vsako jesen poteka v Gradcu.

Maja Haderlap je sprva predstavila zakulisje nastanka govora ob prejemu nagrade Ingeborg Bachmann.

»Takrat, ko sem izdala roman, me je bilo pravzaprav strah, ker sem čutila, da so obravnavane tematike na Koroškem še vedno tabu in da pišem o temah, ki v javnosti niso prisotne. Želela pa sem si pisati o teh zelo kočljivih tematikah na način, ki ne ideologizira in ne potrjuje političnega diskurza, ki je pri nas popolnoma zastrupljen. Nisem želela pisati o tem, da sem dobila nagrado, temveč o tem, da sem koroška Slovenka, ki je napisala prvi roman o tematiki, o kateri doslej niso vedeli nič,» je na predstavitvi povedala Haderlap in dodala, da je na podobnih dogodkih pričela zelo kmalu govoriti o zgodovini Slovencev na Koroškem in ne toliko o samem romanu; o tem kako funkcionira spomin, kaj in česa se ljudje spominjajo in kaj je s tistim otrokom, ki posluša odrasle - skratka o vsem tistem, kar je tema romana. »Javnosti vse to ni toliko zanimalo, kot jo je zanimal fenomen tega, kako pisati o posledicah vojne, o ljudeh, o zgodovini partizanstva na Koroškem,» je ob tem še dodala avtorica.

Maja Haderlap je spregovorila tudi o tem, kako in zakaj ji je deželni glavar Koroške Gerhard Dörfler, ki prihaja iz Haiderjevega Zavezništva za prihodnost Avstrije, njej kot koroški Slovenki in pisateljici podelil veliko zlato odličje dežele. Oziroma kako je to priznanje kompenziralo (ne)prejem častnega meščanstva Železne Kaplje, iz katere pisateljica po rodu izvira. Avtorica je deželno priznanje sprejela ob sočasni udeležbi širše družine in članov slovenskih organizacij na Koroškem. »Takrat se je na Koroškem veliko dogajalo in bila sem del nekega premika, premika, ki se na Koroškem ni zgodil desetletja. Takrat se je odprlo okno za šest mesecev ali leto dni in takrat je bilo treba izkoristiti to možnost,» je ob tem še dejala Haderlap.

Več v sobotnem Primorskem dnevniku.