Sporočilo je bilo jasno: uživati življenje

Knjige so razdeljene na poglavja, koncerti se delijo na pesmi in pevčeve govorne vložke. No, če bi koncert Robbieja Williamsa v Trstu primerjali s knjigo, bi to bil razcefran roman z več kratkimi in nepovezanimi poglavji, ki imajo močan estetski učinek. A ko se zgodba zaključi, so vsi fragmenti povezani v sklenjeno celoto. Delo tako ne nosi več samo estetske vrednosti, ampak vsebuje tudi etično sporočilo.

Kdor je bil v četrtek na štadionu Nerea Rocca, bo zdaj debelo pogledal, češ, kaj ima opraviti etika z zabavljaškim koncertom 51-letnega angleškega pobalina, ki je na oder »priletel« v belem kombinezonu astronavta. Morda bi bilo k temu dovolj spomniti na to, kar je Williams povedal proti koncu dveurnega koncerta, preden bi zapel večno My way. Na B-odru (podaljšku glavnega odra proti občinstvu) je povzel, da je anksioznosti nekoč kljuboval z mamili, a da je tisto obdobje mimo in da ga miri ženin nagovor, naj ga ne skrbi prihodnost, ampak naj uživa trenutek, ko je na odru in zre v tisoče oči.

Omenil je babico, ki mu je do nastopa demence naklonila brezpogojno ljubezen, nato mamo, ki ga zaradi Alzhaimerjeve bolezni ne spozna več, očeta, ki mu parkinson ovira gibanje, in še »najbolj pogumno žensko, kar jih je« – taščo, ki se bori s kar tremi hudimi boleznimi. Spomin na drage ljudi se je nato zlil z družinskimi fotografijami na velikih ekranih, ki so krasili veličastni glavni oder. Sporočilo je bilo jasno: carpe diem, uživaj, vendar ne destruktivno, ampak s hvaležnostjo za dar, ki se mu reče življenje, naše življenje, naša pot, moja pot – my way.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.