»Tartini res zelo zanimiv človek«

Konec novembra je Filozofska fakulteta v Ljubljani organizirala mednarodni muzikološki simpozij, posvečen piranskemu violinistu, skladatelju, pedagogu in glasbenemu teoretiku Giuseppeju Tartiniju. Ob tej priložnosti je Univerza v Padovi predstavila Tartinijevo korespondenco, ki je pri založbi tržaške univerze EUT izšla v trijezični izdaji in dveh knjigah Giuseppe Tartini – Pisma in dokumenti. Obširna publikacija v italijanščini, slovenščini in angleščini je na razpolago tudi na spletu. Gre za pomemben in hvalevreden dosežek, saj Tartinijevo korespondenco prvič beremo tudi v slovenskem jeziku, za kar je poskrbela dr. Jerneja Umer Kljun, lektorica na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete in asistentka za italijanščino na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pri delu sta ji pomagala znanje italijanskega jezika in glasbena izobrazba, priznala pa je, da je za nasvet prosila marsikaterega strokovnjaka na področju muzikologije, historične matematike in filologije. Giuseppe Tartini (1692–1770) je namreč razvejana osebnost, saj se je v svojem dolgem življenju ukvarjal z najrazličnejšimi strokami, zato ga je nemogoče zaobjeti le z enega vidika.

Koliko ste sploh poznali Giuseppeja Tartinija pred prevajanjem njegovih pisem?

O Tartiniju sem na začetku vedela zelo malo, v bistvu sem poznala nekaj biografskih podatkov iz osnovne in srednje šole. Nisem violinistka, da bi se poglabljala v njegova dela, vedela sem le to, da je bil pomemben skladatelj in da sta v Piranu Tartinijev trg in njegova rojstna hiša. Zame je bil neverjetno odkritje.

Kako ste se lotili prevajanja? Pisma obsegajo najrazličnejše vsebine, od matematike in fizike mimo glasbe vse do družinskih problemov. Ste se prevajanja lotili kronološko ali vsebinsko?

Dela sem se lotila kronološko, ker so pisma med seboj vsebinsko povezana, pa tudi zato, ker sem imela malo časa na razpolago. Prevajati sem začela marca – pripravljala sem se sicer že prej –, delo pa zaključila v začetku avgusta. To je bilo res intenzivnih pet mesecev! Vseskozi sem sodelovala z lektorico za slovenski jezik Petro Jordan, tako da sem v bistvu prevajala sklope po deset pisem in jih nato pošiljala v lekturo.

Vmes so bila seveda tudi zapletenejša pisma, teoretska pisma se na primer pojavljajo že takoj na začetku, zato sem jih kmalu začela pregledovati z docentom muzikologije dr. Nejcem Sukljanom. K tem pismom sva se večkrat vračala, da bi ohranila vsebinsko enotnost.

Kaj ste pridobili v teh petih mesecih?

Zdi se mi, da sem morala biti pri tem prevodu večkrat zelo iznajdljiva. Kar se tiče prevajanja in same italijanščine, sem se nedvomno veliko naučila. Zelo sem se lahko igrala z jezikom in izbirala »žlahtnejše« izraze. Tartinija pa sem doživljala kot literarni lik, saj sem lahko spremljala celo njegovo življenje. Res zelo zanimiv človek! Zdi se, da je bil kljub mnogim zdraham družini v Piranu zelo predan. Rad je pomagal, hkrati pa je bil izredno preračunljiv: v istem pismu se s pretirano vljudnostjo zahvaljuje za malenkost, proti koncu pa prosi za čokolado, nogavice in tako dalje. Smešno je videti tako izbran jezik za navsezadnje čisto posvetne zadeve.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.