Walterju Veltroniju bodo jutri ob 18.30 v goriškem Kinemaxu izročili nagrado za filmsko kulturo, ki jo podeljujejo v sklopu festivala Sergio Amidei. Prejel jo bo kot nekdanji podpredsednik italijanske vlade, kulturni minister in rimski župan, a tudi kot novinar, pisatelj in režiser, čigar življenje je tesno povezano s kinematografijo. Ne samo zaradi filmov, ki jih je posnel v zadnjih letih – prvega je leta 2014 posvetil nekdanjemu komunističnemu liderju Enricu Berlinguerju – , temveč tudi zaradi posebne pozornosti, ki jo je posvečal filmski kulturi. Bil je na primer med pobudniki in ustanovitelji rimskega festivala Festa del cinema, filmski ustvarjalnosti je posebno pozornost namenjal tudi kot urednik dnevnika Unità.
Veltroni (1955) je politično je zrasel v vrstah Komunistične partije Italije in bil leta 2007 izvoljen za prvega sekretarja Demokratske stranke. Danes se posveča skoraj izključno literarnemu in filmskemu ustvarjanju, je pa tudi sodelavec dnevnikov Corriere della sera in Gazzetta dello sport. Pri založbi Rizzoli je spomladi izšel njegov esej Odiare l’odio (Sovražiti sovraštvo), v prihodnjih tednih bo med bralce prišel njegov drugi kriminalni roman o policijski postaji v Vili Borghese. V pogovoru za naš dnevnik je spregovoril tudi o svojih slovenskih koreninah.
V Gorici vam bodo jutri, v sklopu filmske nagrade Amidei, podelili nagrado za vlogo, ki ste jo kot režiser, pisatelj in politik odigrali na področju filmske kulture. Se je vaša ljubezen do filma rodila v družini?
Da, moj oče je pisal filmske scenarije, kot najstnik sem zelo pogosto obiskoval kino, film sem tudi študiral ... V moji družini je bila ljubezen do filma od nekdaj prisotna, zato je bila izbira zanj skoraj naravna.
Filmska kultura je zaznamovala tako vaše politično kot poklicno življenje. Kot odgovorni urednik dnevnika Unità ste na primer na začetku 90. let promovirali kakovostni, tudi avtorski film. Kako so bralci sprejeli za tisti čas inovativno zamisel, da so lahko z dnevnikom kupili tudi videokaseto?
Odlično! Prodaja časopisa je takrat poskočila in še danes te videokasete hranijo na številnih domovih ... pa čeprav morda nimajo več predvajalnika zanje (smeh). Z dnevnikom smo objavljali tudi monografije o režiserjih iz zbirke Castoro Cinema, tako da smo za časa mojega urednikovanja ljubiteljem filma posvečali res posebno pozornost.
S kakšnimi sredstvi pa bi lahko danes promovirali kakovostno kinematografijo?
Danes bi to vlogo lahko odigrala šola, kjer bi otroke učili prepoznavati podobe, filme in obvladati nove tehnologije – to je namreč eno poglavitnih vprašanj našega časa, kot je nazorno prikazano tudi v odličnem dokumentarcu The Social Dilemma. Televizijo, film in zlasti nove tehnologije moramo uporabljati zavestno in menim, da bi se temu vprašanju lahko posvečali v šoli.
Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.