Tina Merlin, novinarka, ki je napovedala tragedijo jeza Vajont

Tina Merlin bi jih danes praznovala sto. Mnogi, predvsem mladi, se bodo vprašali: kdo je to? Marsikomu starejšemu bo priimek Merlin priklical v spomin zakon o zaprtju javnih hiš v Italiji, ki nosi ime po prvopodpisani socialistični poslanki Lini.

Tina Merlin je bila komunistka, novinarka, tista, ki je s svojim pisanjem leta pred katastrofo napovedala tragedijo jeza Vajont. Bila je ena najbolj markantnih in nekompromisnih italijanskih novinark iz druge polovice preteklega stoletja.

Uradno se je pisala Clementina, a že v najstniških letih so jo vsi poznali kot Tina. Rodila se je 19. avgusta 1926 v Trichiani pri Bellunu, »vasi kmetov in migrantov«, kot je zapisala v biografskem zapisku za Komunistično partijo Italije. Najmlajša od petih otrok ni končala petega razreda, ker se je bila prisiljena izučiti za služkinjo pri ugledni družini v vasi. Pri trinajstih je odšla služit v Milan. Tam jo je »pričakala« druga svetovna vojna in zaznamovala vse njeno nadaljnje življenje. Pri osemnajstih je postala partizanska kurirka. Delovala je v okviru partizanske brigade, ustanovljene v domačem kraju, in z delom na terenu spoznala, da »poslanstvo« ženske ni le biti dobra žena in skrbna mati. Uvidela je, da lahko tudi ženska prispeva v boju za osvoboditev. To prepričanje je postalo njeno vodilo po končani vojni.

Poročila se je s partizanom, pisati se je naučila kot samoukinja, novinarstvo je vstopilo v njeno življenje naključno, z natečajem za bralce komunističnega glasila L’Unità. Odzvala se je nanj, prejela drugo nagrado in vabilo, naj postane dopisnica dnevnika z območja Belluna.

Sprejela je in začela dopisovati. Njeni članki so bili nevsakdanji, posebni. Poročala je s podeželja, hodila med ljudi, pisala o njih. Leta 1953 je januarja poslala »s terena« enajst člankov. Pot bede je naslovila pravo novinarsko raziskavo o 20.000 izseljencih, ki vsako leto odidejo v tujino, o družinah na robu preživetja, o brezbrižnosti oblasti do upravljanja ozemlja, vode, gozdov.

O jezu je pisala že od gradnje

Ko je družba SADE leta 1957 začela graditi jez, poimenovan po potoku Vajont, je začela pisati o njem. Drugi vsedržavni časopisi so hvalili delo - takrat, z 261 metri, najvišji jez na svetu - kot biser italijanskega tehnološkega napredka. Tina Merlin ne. Šla je med ljudi in pisala o njihovih pomislekih. Gora Toc, s katere se je usul tragični plaz, je bila tako imenovana, ker so se z nje skale po pobočju bobneče kotalile v dolino. Merlin je poročala o pomislekih geologov o umestnosti jeza. Nadalje o 130 družinah iz občine Erto, ki so se združile, da bi se branile pred zlorabami družbe SADE in nenadzorovano razlastitvijo njihove zemlje. Pisala je o Arcangelu Tizianiju, ki je na velikonočno nedeljo leta 1959 pregledoval pobočje, ko se je velik zemeljski plaz »zrušil v vodo in odnesel delavca«, truplo katerega nikoli ni bilo najdeno.

Zaradi teh člankov jo je družba SADE leta 1959 ovadila sodstvu. Obtožili so jo »objave neresničnih novic, ki naj bi škodile ugledu podjetja.« Sodili so ji v Milanu, sodba se je zaključila z oprostitvijo, ker »obtožbe niso bile dokazane«. Tina Merlin se je s tem sojenjem soočila skoraj sama. Celo njena stranka KPI jo je razglasila za nezanesljivo in jo je le enkrat kandidirala v pokrajinski svet v Bellunu, v katerega je bila tudi izvoljena.

Jez so predali namenu leta 1961. Leto pozneje je Tina Merlin znova opozorila: »Ogromna gmota 50 milijonov kubičnih metrov materiala, cela gora na levi strani umetnega jezera, se podira.« Niso ji prisluhnili, nihče ji ni verjel, da se je je celo oprijel vzdevek Kasandra Vajonta. Nato je še večkrat pisala o nevarnosti, vse do tistega 9. oktobra 1963. »Bil je čudovit dan,« je leta pozneje zapisala v svoji knjigi Sulla pelle viva. »Ob 22.39 pa ...«

V umetno jezero je zgrmelo 260 milijonov kubičnih metrov kamenja, zemlje, drevja. 435-krat (!) več od materiala, ki so ga v preteklem desetletju odstranili za gradnjo naselja Portopiccolo v Sesljanskem zalivu.

Obračun je znan: 1910 mrtvih, Longarone in številni drugi kraji v dolini so bili popolnoma porušeni.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.