»To je roman o prostoru in času, spominu in pozabi, ljubezni in strahu«

V letošnjih prazničnih decembrskih dneh bo bralkam in bralcem Primorskega dnevnika delala družbo tudi Veronika Simoniti. V torek bomo namreč začeli v nadaljevanjih objavljati njen roman Ivana pred morjem, za katerega je slovenska pisateljica in prevajalka leta 2020 prejela nagrado kresnik za najboljši roman leta. Zgodbo, ki se v precejšnji meri dogaja na Primorskem, nam predstavlja v današnjem intervjuju.

Nekoč ste izjavili, da je kratka zgodba izlet, roman pa potovanje: koliko časa je trajalo vaše potovanje do romana Ivana pred morjem?

Potovanje se je začelo deset let pred izidom. Najprej sem začela zapisovati dogodke, ki so se zgodili v družini moje mame, a po kakih dvajsetih popisanih straneh nisem več vedela, kaj naj s tem. Potem sem leta zbirala gradivo in podatke o obdobju pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej na Štajerskem, Gorenjskem in Primorskem, zapise in pričevanja, iz katerih sem povzela dikcijo tistega časa. Medtem sta izšli zbirka kratkih zgodb Hudičev jezik in roman Kameno seme. Nato pa se je namerilo, da sem našla pisma svojega deda iz konfinacije v Srbiji, in takrat se mi je posvetilo, kako bi jih lahko vpletla v nastajajočo, a zastalo zgodbo. Preusmerila sem fokus in si izmislila zaplet s skrivnostjo Ivanine nosečnosti. Leta 2017 sem izvedela za nagrado modra ptica na Mladinski knjigi, pohitela s pisanjem in ga poslala na ta natečaj. Izšel je leta 2019.

Kako bi bralcem Primorskega dnevnika predstavili svoj s kresnikom nagrajeni roman?

Bralcem vašega časopisa bi roman predstavila predvsem v luči dogajanja na Primorskem.

Prvoosebna pripovedovalka se iz Pariza, kjer dela kot tolmačka, vrne v Portorož, da bi pred prodajo izpraznila stanovanje pokojnih starih staršev. Med starimi fotografijami najde sliko babice Ivane, ki z eno roko drži njeno mamo, drugo roko pa si polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka je 1943 in takrat je bilo pripovedovalkini mami Pini pet let. In bila je edinka – vsaj tako je bila njena hči prepričana vse do najdbe te slike. Kaj se je torej zgodilo z otrokom v babičinem trebuhu?

Vnukinja začne iskati ključ do uganke, medtem pa se njena zgodba prepleta z zgodbo o babičinem življenju, ki obsega skoraj vse 20. stoletje. Roman se deli na tri dele in tretji se dogaja večinoma na Primorskem, kamor se Ivana preseli z možem Adrijanom in hčerko Pino. Tu naj bi končno zaživeli v miru, vendar je zaznamovanost s preteklostjo za Ivano premočna.

Vnukinja, ki reflektira povezavo med babičinim časom in svojim sedanjim življenjem, se ves čas čuti krivo, ker vdira v babičino intimo, obenem pa jo vodi nuja, da razkrije skrivnost, pove zgodbo in tako ohrani spomin na preteklost. Pisma, ki jih v kredenci najde po vrnitvi v Pariz, razkrijejo končno resnico in vse niti se povežejo.

To je roman o prostoru in času, spominu in pozabi, zamolčanosti in minevanju, ljubezni in strahu.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.