V gledališču Koper se je sezona začela s predstavo Laponska

Zakaj sta Monika in Robi pripeljala njunega petletnega sinčka Martina na Laponsko? Ker je Martinu v vrtcu nekje na slovenski Obali punčka povedala, da Božička ni, da je le izmišljotina in darila kupujejo in prinašajo starši. Deček je ob tej hladni resnici razočarano jokal, tako da je mama Monika sklenila, da ga z očetom peljeta na Laponsko, deželo mraza, jelenov in seveda Božička, ter mu s tem dokažeta, da dobrotnik z belo brado in rdečo pelerino obstaja. Da obstajajo čarobnost, iluzija, tradicija. Priložnost se je ponudila ob božičnih praznikih s pretvezo obiska pri sorodnikih. Monikina sestra Nela se je namreč poročila v tej severni deželi z Olavijem. A malček doživi še eno razočaranje: Nelina in Olavijeva štiriletna hčerkica Martinu potrdi, da Božička ni. Olavi jo namreč vzgaja v strogo empiričnem, lahko bi rekli realističnem duhu, kjer ni prostora za laži, čarovnije, fantazijo, vse se da in je treba umeti razumsko, življenje se mora dogajati na vidnem in razložljivem polju, na katerem ni prostora za Pindarjev ali Ikarusov let. Vse, kar je izven čutnega, je lažnivo in zavajajoče, laži, niti najmanjših, niti najbolj nedolžnih, se ne sme govoriti, pravi Olavi, otrokom pa sploh ne. Monika ob podpori svojega moža Robija se takemu načinu vzgoje in takemu pojmovanju sveta odločno upre z ugovarjanjem, da je treba ohranjati čarobnost, predvsem pa tradicionalne vrednote, otrok in človeka nasploh ne smemo prikrajšati za čustvenost, čeprav za ceno govorjenja drobnih in neškodljivih laži.

Na tej podlagi je zgrajena drama (uradno jo poimenujejo komedija ali komična drama, vendar je komičnega prav malo, če izvzamemo številne gage, ki pa so v igri le zato, da ohranjajo gledljivost in izjemno resno vprašanje, kje je meja med resnico in lažjo, razbremenjujejo tragičnosti), ki sta jo štiriročno podpisala katalonska dramatika Cristina Clemente in Marc Angelet.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.