V iskanju osmišljenja pozabljenih življenj

Ansa in Holappa, junaka v zadnjem filmu Akija Kaurismäkija, Kuolleet Lehdet, se tokrat srečata v temni helsinški noči, ko oba iščeta osmišljenje pozabljenih življenj.

Poezija, barve in tenkočutna ironija filmskih pripovedi, na katere nas je že zdavnaj navadil veliki finski režiser, seveda vejejo tudi iz njegovega zadnjega filma, ki ga je meseca maja predstavil na festivalu v Cannesu in ki zaključuje trilogijo, posvečeno delavskemu razredu.

Kljub največjim pričakovanjem filmskih ljubiteljev, predvsem pa velikih privržencev finskega mojstra, celovečerec se naposled ni uspel prebiti do zlate palme in šestinšestdesetletni helsinški režiser se je moral »zadovoljil« s sicer prestižno nagrado žirije.

V svojo kamero, predvsem pa v svoj prijazni pogled, je Kaurismäki znova ujel zgodbo ljudi iz roba. Ansa in Holappa sta od življenja utrujeni in zamorjeni osebi, ki jima okoliščine in plaha značaja ne ponujajo velikih priložnosti, da bi lahko upala v boljšo prihodnost.

Ansa je skladiščnica, Holappa pa delavec. Plavolasa gospa že srednjih let je zaposlena v veleblagovnici, on pa se vsak dan trudi s težkim delom. Na lepem Ansa izgubi službo, ker so jo zalotili, ko si je drznila vzeti sendvič, ki je v resnici zapadel in bi moral v odpad. Holappa pa se ponesreči in zaradi tega ostane brez dela. Oba bosta nato odpoved dobila še večkrat, a ju to v resnici ne bo potlačilo, saj sta se s takšno usodo že sprijaznila.

Okoliščine človeka ne opredeljujejo, trdi Kaurismäki, opredeljuje pa ga njegov odnos do okolice. O Ansi izvemo vse, kar moramo vedeti, ko se izkaže, da je posebej za prvo skupno večerjo s Holappo šla kupit krožnike in pribor, ker jih pred tem ni imela. Vselej je jedla samo že pripravljeno hrano in to kar iz vrčke.

O Holappi prav tako izvemo vse, ko se izkaže, da je izgubil listek z Ansino telefonsko številko: stal bo na uličnem vogalu pred kinodvorano, kjer jo je nazadnje videl, dokler ne bo ponovno prišla mimo.

Veliko presenečenje cannskega festivala pripoveduje torej o usodah malih ljudi, ki so navidez nepomembne. A preko opazovanja njihovih življenj zaznamo tudi veličino našega vsakdana.