Veronika Deseniška nas nagovarja

Ljubezen, ki ne potrebuje besed. Niti pesniških, tistih, ki jih je zapisal Oton Župančič. Veronika Deseniška in Friderik II. Celjski sta se zagledala, dobesedno in v prenesenem pomenu besede, spregledala sta se, drug drugemu sta videla v dušo in srce. Njuna usoda je bila zapečatena. V dobrem in slabem. Do zadnjega vzdihljaja. Režiserka Maruša Kink je s svojo, pretežno žensko ustvarjalno ekipo, odrsko pripoved o Veroniki Deseniški, povzeto po motivih drame Otona Župančiča, uvedla prav s pogledom, z obojestranskim nasmehom Veronike in Friderika, ki si stojita nasproti in se nato približata. Objem, ovit v nekakšno sanjsko atmosfersko tančico, oprto na glasbo, je uvod v dramo. Poznano v glavnih obrisih, a bolj zastrto glede osebnih vzgibov in želja. Posebej ženskih.

Veronika, igra jo Diana Kolenc, v tretji osebi pripoveduje zgodbo o sebi in tedaj mogočnih grofih Celjskih ter vstopa v pesniško soočanje z ostalimi liki. In kakšna je ta zgodba, zaobjeta v malo več kot enourni predstavi SSG? Zgodovinski viri Veroniko Deseniško omenjajo le bežno, in to predvsem kot celjsko grofico: Veronika, rojena leta 1380 ali morda leta 1400 v nižji plemiški družini, si je pravico, da je postala vidna osebnost – kot je poudarjeno v predstavi – , priborila z drznim dejanjem, ki ga je narekovala globoka ljubezen. Po smrti prve žene Jelisave (ali Elizabete) Frankopanke (upodablja jo Anuša Kodelja) se Friderik II. (igra ga Domen Novak) odloči za skrivno poroko. Trdno stoji za svojo ljubeznijo, trdno stoji tudi za željo, da bi po očetovi smrti kot prvorojenec prevzel vodstvo rodbine Celjanov, kot mu v usta položi Župančič. Ve pa, da njegov oče, mogočni Herman II. Celjski (igra ga Iztok Drabik Jug), nasprotuje vezi z Veroniko. Zanj je pomemben le »sen o veljavi Celjanov«, vse mora služiti uresničitvi tega sna.

Več v današnjem (ponedeljkovem) Primorskem dnevniku