Vlak št. 123 odločno drvi v bodočnost

Vlak na velikem ekranu drvi, drvi in za seboj pušča drevesa, polja, ceste, ljudi. Vlak drvi novim krajem, dognanjem, spoznanjem naproti. A Vlak št. 123 odločno drvi v bodočnost. In vse, ki sedejo nanj, poziva: drugačen svet je mogoč. Drugačen človek je mogoč. Tam, nekje, v bodočnosti. Ali pa morda tukaj in zdaj? Kadarkoli in kjerkoli, le da bo človek »nova beseda«.

Predstava Vlak št. 123 v bodočnost, ki je premierno zaživela na 120. rojstni dan Srečka Kosovela, 18. marca, v njegovi rojstni Sežani, je koprodukcija Kosovelovega doma Sežana in Slovenskega stalnega gledališča Trst (ponovitev bo 25. marca prav tako v Sežani). Kulturni ustanovi sta združili moči, da bi na odru skupaj počastili pesnika, humanista, revolucionarja, ki je svoje prekratko življenje (1904-1926) delil med Sežano, Tomajem, Trstom, Ljubljano. Z verzi, prozo, dnevniškimi zapisi, eseji pa odločno prestopil geografske meje svoje male domovine in se naselil v vesolju umetnosti. Kajti če nas tudi danes, 98 let po njegovi smrti aktualnost njegove misli vsakič znova preseneti, potem bi se najbrž morali sprijazniti s tem, da ta kraški fant že zdavnaj sedi na umetniškem Olimpu. Ob boku vseh, za katere velja, da brezčasno nagovarjajo in navdušujejo vedno nove bralce.

Vsaka beseda je Srečkova

Scenarij za skupni projekt sta kulturni ustanovi zaupali Mateji Kralj in Rafaelu Vončina. Oba sta dobra poznavalca Srečka Kosovela, Mateja Kralj je skrbnica njegove spominske sobe v Sežani in urednica nekaj malih, a za to nič manj dragocenih knjižic (založilo jih je sežansko društvo Konstruktivist), v katerih je po svojem izboru in okusu iz bogatega Kosovelovega opusa izluščila verze in spise. Človek: to je nova beseda., ki je izšla med pandemijo covida-19, ko smo se ljudje zbližali in si pomagali (Kosovel bi bil takrat ponosen na nas, je zapisala v spremni misli), ji je bila osnova za tokratno odrsko postavitev. Nastal je scenarij, v katerem Srečko Kosovel neposredno nagovarja občinstvo, saj prav vsaka beseda, ki jo slišimo, prihaja iz njegove zapuščine.

Zmes besede, podobe, glasbe

S postavljanjem na oder Kosovelovih verzov in misli se je spoprijela goriška režiserka Jasmin Kovic, ki podpisuje tudi scenografijo. K sodelovanju je povabila vizualno umetnico Sybil Calligaris, s katero sta pred dvema letoma soustvarili Čutim te kakor veter, osrednjo proslavo Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku, ki je bila posvečena ravno Kosovelu. Ob njenih projekcijah odigra pomembno vlogo tudi glasba - avtorsko delo harmonikarja, skladatelja, improvizatorja Aleksandra Ipavca. S koreografijami Petre Štolfa in svetlobnimi efekti Eneja Macarola se pred gledalci razgrne učinkovit in efekten preplet besede, luči, glasbe, giba.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.