»Vsaka ženska si mora svojo verzijo ženskosti izboriti«

Kukla je filmska režiserka in glasbenica, ukvarja pa se tudi s snemanjem videospotov in reklam. Njen kratki film Sestre (2021) je na najpomembnejšem mednarodnem festivalu kratkega filma v Clermont-Ferrandu prejel glavno nagrado. Kuklin celovečerni prvenec Fantasy (2025), ki je v tekmovalnem programu 37. Tržaškega filmskega festivala in bo jutri ob 20. uri na ogled v teatru Rossetti, je premiero doživel na festivalu v Locarnu.

Fantasy je nekakšno nadaljevanje projekta, ki se je začel z večkrat nagrajenim kratkim filmom Sestre. Kako se je začetna ideja razvijala do končnega rezultata, ki ga bomo jutri videli na TSFF?

Ideja se je rodila, ko sem delala glasbeni videospot za ljubljansko skupino Your Gay Thoughts. Takrat se je v meni zbudila serija nekih spominov, podob iz otroštva. In potem so te podobe začele na nek način govoriti.

Ko pišem scenarije, pišem dialoge med karakterji, šele potem pa jih umestim in kontekstualiziram. Zelo hitro mi je bilo jasno, aha, okej, jaz moram posneti ta film, na nek način moram to narediti, kakorkoli že. Ampak vedela sem, da je dolga forma zelo kompleksna in zahtevna za nekoga, ki je ravnokar končal akademijo. Zato sem si potem rekla, da bom najprej naredila Sestre kot študijo, neke vrste raziskavo za ta film. Ampak potem je stvar prerasla svoj namen in so Sestre postale film zase, hkrati pa tudi manifest za Fantasy. Želela sem, da bi bila ta dva filma sestri.

Tri protagonistke prihajajo iz bolj tradicionalnih in zaradi tega tudi utesnjujočih okolij, prežetih s patriarhalnostjo, zaradi česar doživljajo konstanten pritisk. Fantasy je zgodba o odraščanju, a hkrati tudi o uporu ... mogoče tudi pogumu?

Naj tu povem, da je filmu naslov Fantasy ne le zato, ker se tako imenuje ena od junakinj, ampak zato, ker mislim, da je vsaka ženska, ne glede na to, kako je rojena, fantazija ženske. In da si moraš svojo verzijo ženskosti izboriti. Vsaka gesta, ki je izven nekega načrtovanega okvirja, neke heteronormativnosti, je takoj prepoznana kot upor. Za to je treba najprej biti iskreni do sebe, šele potem pride pogum. Ampak nekatere ne znamo drugače. Mislim pa, da se je vredno boriti za svojo verzijo sebe.

Navdihnile so vas tudi virdžine, zaprisežene device, ki so zaradi zunanjih okoliščin, kot je odsotnost moškega potomca, prevzele moško družbeno vlogo ...

Fenomen virdžin me zelo fascinira, ker se mi zdi totalno kontradiktoren s tem, kar patriarhat zahteva. Ko sem delala raziskavo o virdžinah in brala intervjuje, ki so jih antropologi naredili z njimi, sem ugotovila, da jih je veliko sovražilo svojo ženskost, spol, v katerega so se rodile. In vse so si želele nekega priznanja s strani očeta, kar se mi je zdelo res tragično. Ker one niso bile transspolne ženske, ampak so bile dejansko potisnjene v performativnost nekega spola. To sem želela prenesti v sodobni čas. Za te tri junakinje pa je to oblika upora proti pričakovanjem, one gredo »kontra«, ne izpolnjujejo nobenih lepotnih standardov ali pa vzorcev obnašanja. Zanimivo mi je bilo tudi to, da na Balkanu tudi ženskam rečejo »sine«, torej sin. In sem se vprašala – kaj pa če one res na nek način postanejo sinovi?

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.