»Vse za gledališče«

V svoji karieri se je Marija Vidau podpisala pod kostumografijo več kot 350 predstav. Vse življenje je raje ostajala daleč od reflektorjev, pod njimi pa so na odrskih deskah blestele njene stvaritve, ki so vizualno zaznamovale ogromno predstav v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču in v številnih drugih teatrih, za kar je bila tudi večkrat nagrajena.

Kako ste se približali kostumografiji?

Zdi se mi, da čisto slučajno. Že kot punčka sem vedno risala. Spomnim se, da je mama hodila v trgovino na Opčinah k Gigitu in mi je prinesla papir, čeprav ni bilo denarja. Bil je tak, siv, vanj so zavijali zelenjavo. Drugega papirja ni bilo. Z njo sem se tudi naučila šivati. Svet kostumografije pa se mi je odprl v tržaškem gledališču, kjer sem začela delati, ker so iskali šiviljo. Kot otrok sem gledala predstave, zanimale so me, a nikoli si nisem mislila, da bom postala kostumografinja.

Se mogoče spomnite svoje prve izkušnje s kostumografijo?

V marijanišču na Opčinah smo naredili jaslice. Bila sem stara kakih šestnajst, sedemnajst let. Dobila sem stare zavese iz cerkve, iz katerih smo izdelali obleke. Eden od sinov Beličiča je bil sv. Jožef. Gledališče me je od nekdaj zanimalo ... Kdo ve, kaj bi v življenju delala, če ne bi takrat prišla v teater. Tam sem delala tri, štiri leta in potem sem se odločila, da sem šla na akademijo v Rim.

Kakšna je bila vaša študijska izkušnja v prestolnici?

Nisem imela višje šole in pri nunah, kjer sem živela, sem ponoči porabila toliko sveč, da sem nadoknadila vse znanje, ki mi je manjkalo. Ko so govorili o slikarstvu, jaz nisem vedela nič o tem. Trajalo je, da sem nadoknadila. V Rimu je bila zelo dobra šola, za risanje pravzaprav, ker praktičnega je bilo bolj malo.

V eni od dveh glavnih delavnic sem prosila, če bi me vzeli za šiviljo. In so me. V atelje Safas so prihajali največji režiserji, Fellini, Visconti, Zeffirelli, a takrat sem se morala skriti, ker nisem bila vpisana, delala sem na črno. Toda Rim mi je veliko dal, ogromno sem se naučila. Med največjimi nauki pa je bilo to, da moraš v kreacije vedno dati nekaj »svojega«.

Imate kak poseben spomin na te filmske velikane?

Nikoli ne bom pozabila, kako skrbno je Zeffirelli izbiral barve. Zelo natančen je bil. Zdaj, ko gledam kake predstave ... Res se pozna, če je profesionalno roka, ki to uskladi, ali je ni. Danes sem na televiziji gledala La bohème, ampak – vsi so bili enaki! Nas so učili, da ima zbor eno barvo, solisti pa morajo izstopati. Toliko majhnih stvari, ki se potem skupaj sestavijo v praksi.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.