Zakaj italijansko zanikanje vojnih zločinov?

Zapiranje Slovenk in Slovencev v italijanska fašistična taborišča, ki je eno najbolj nasilnih in zato najbolj travmatičnih poglavij slovenske zgodovini 20. stoletja, je bilo do nedavnega slabo poznano in pomanjkljivo raziskano. Čeprav internirane osebe, ki so bile zaprte od Gonarsa do Ustice, predstavljajo »zgolj« desetino vseh žrtev druge svetovne vojne na slovenskih tleh, si tudi deportiranke in deportiranci v italijanska taborišča zaslužijo celovito zgodovinarsko obravnavo. Nenazadnje tudi zato, ker so se dosedanje zgodovinske študije zelo redko naslanjajo na pričevanja tistih, ki so se vrnili, piše v predstavitvi knjige Užaljeno maščevanje, ki jo je pravkar izdal Inštitut za spominske in kulturne študije pri Znanstveno- raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Marta Verginella, Urška Strle in Oto Luthar katerih delo temlji na pričevanjih, so prepričani, da se bodo bralci in bralke na podlagi njihove študije prav zaradi bogate zbirke pričevanj, lahko neposredno seznanili z izkušnjami deportiranih.Med drugim tudi na Rabu, kjer je bil režim internacije neznosen in še posebej smrtonosen v ženskem delu taborišča.

Prav usoda žensk in otrok na Rabu, ki so jo krojili pomanjkanje hrane in vode, neznosne higienske razmere in brezbrižnost stražarjev, je za vse, ki o teh poglavjih druge svetovne vojne v Evropi ne vedo veliko, še posebej zgovorna. Poleg tega nepoučenemu bralki in bralcu prav to, kar se je dogajalo v tem taborišču, omogoča boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov.