Zavezan je konceptu gledališča, ki plete vezi z okoljem

In živeli so srečni in veseli do konca svojih dni. Tako se zaključi marsikatera pravljica in tako se je, po včerajšnjem srečanju sodeč, zaključilo tudi sodelovanje med umetniškim vodjo Francom Perojem in vodstvom Stalnega gledališča za Furlanijo - Julijsko krajino (Il Rossetti). Njegov predsednik Francesco Granbassi je prepričan, da se Però ne poslavlja za zmeraj, na račun njegovega vodenja je bilo slišati veliko pohval (izrekla mu jih je tudi občinska odbornica Serena Tonel) ... a šestletna pravljica bi se, resnici na ljubo, lahko zaključila tudi drugače.

Franco Però je deželno stalno gledališče vodil dva mandata; septembra 2014 ga je na mesto umetniškega vodje in direktorja imenoval upravni svet s predsednikom Milošem Budinom na čelu. Tri leta kasneje ga je na tem mestu potrdil tudi njegov naslednik Sergio Pacor, lani pa se je nov upravni svet predsednika Granbassija odločil za razpis. Però se nanj ni prijavil – kot nam je pojasnil ob robu včerajšnjega srečanja, vodstvo teatra pozna delo, ki ga je opravil v zadnjih šestih letih: če so se odločili za razpis, so si očitno želeli spremembe, kar seveda ni zgrešeno, je bil jasen Però.

Ustanovitev ansambla velik dosežek

Leta 1950 v Trstu rojeni režiser, ki je veliko let živel v Parmi in delal po raznih italijanskih gledališčih, ocenjuje, da je večino zastavljenega programa uresničil, za kar se zahvaljuje predvsem sodelavcem, zaposlenim v teatru, ki so ga podpirali. Med svoje največje dosežke uvršča ustanovitev igralskega ansambla: od leta 2015 ima tudi Rossetti stalno igralsko jedro, kar je, za razliko od slovenskih gledališč, v italijanskih prava redkost. »Domača zasedba ti dovoljuje boljše načrtovanje in pripravo tudi manjših predstav, ki so na primer primerne za muzeje,« je pojasnil med včerajšnjim neformalnim srečanjem v kavarni tržaškega teatra. Izbira se je posebno obrestovala v koronačasu, ko je bilo delovanje okrnjeno. Po zaslugi domačega ansambla in tesnega sodelovanja z Občino Trst ter raznimi mestnimi kulturnimi institucijami, »ki se zavedajo pomembne vloge gledališča v družbenem tkivu«, so v poletnih mesecih postavili na oder – ali bolj pravilno: na številne sugestivne lokacije na prostem – več manjših predstav.

Med svoje dosežke uvršča tudi večjo vlogo, ki jo je gledališče na Drevoredu 20. septembra v zadnjih letih namenilo dramskim predstavam, ob že tradicionalni pozornosti do velikih muzikalov, pa je povečal tudi plesno ponudbo.

Italijansko občinstvo popeljal v SSG »Svojo gledališko pot sem začel v Trstu, v takratnem Avditoriju.

Zavezan sem konceptu gledališča, ki plete vezi z okoljem, v katerem deluje, in iz njega črpa svojo moč,« pravi Però, ki je zato v svoj program vključil tudi večje povezovanje z ostalimi mestnimi gledališči. To se je zlasti med prvim mandatom najbolj udejanjilo z gledališčem Miela in Slovenskim stalnim gledališčem (morda ni odveč spomniti, da je bil takrat Perojev »delodajalec« Miloš Budin).

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.