Zdravilnost ob(e)sedenosti

Po dvigu recepta za zdravilo pri osebnem zdravniku se vračam domov. Nekaj literarne popotnice za naslednje dneve že imam. Veselim se branja dveh knjig, ki sta izšli v okviru letošnjega Festivala literature sveta Fabula, romanov Olga nemškega pisatelja Bernharda Schlinka in Materinstvo pisateljice Sheile Heti, zato se takoj po kosilu posvetim njenemu tekstu.

Marec, v katerem praznujemo pomembne dneve – med drugim svetovni dan poezije 21. marca – je letos drugačen, psihološko zahteven. Ostati moramo doma. V zasebnosti doma lahko ob družbi dobre knjige ali glasnem branju skupaj z mlajšimi podoživljamo fantazijske svetove, iskrivost Župančičevih ugank in končno začnemo prebirati pesniško zbirko, ki od predstavitve leži pozabljena na policah. Zdaj je čas, da premagujemo viruse (lenobe, neznanja idr.) z najboljšim cepivom. Preventivno, dokler v nas še tli želja po zvočnosti slovenske besede, dokler še nismo zapadli apatiji, zaradi katere raje prebiramo knjige v italijanščini ali pogrošno literaturo. Dokler nismo še duhovno anestetizirani, nenehno prilepljeni na pametni telefon, tablico ali računalnik, obsedeni od virtualnega sveta.

Namesto obsedenosti v tem problematičnem času – obesedenost. V obdobju strogih določil, ki zaradi preprečitve širjenja okužbe s koronavirusom omejujejo svobodno gibanje izven doma, se bojim odvisnosti od digitalne tehnologije (ki je sicer prikladna za uvajanje didaktičnega in poklicnega dela na daljavo), bolj verjamem v svobodo izbir, denimo poslušanja radia in branja slovenske besede – časopisov, knjig in revij, daljših telefonskih pogovorov s prijatelji in znanci, tudi presajanja sobnih rastlin in lončnic na balkonu, sprostitve na vrtu. Zdaj si lahko po lastni meri krojimo delavnik in prosti čas ter najdemo čas za knjigo. Literatura, še posebno poezija je zaznamovala slovensko in primorsko zgodovino, oblikovala našo narodno, kulturno in jezikovno zavest, je ukoreninjena v nas. Tudi brez proslav in prireditev, ki so žal marsikje odpadle, bi ob glasnem branju lahko zazvenela doživeto in intimno.

Pred dobrim desetletjem sem na rojstni dan Srečka Kosovela, to je 18. marca, v čakalnici zdravniške ambulante doživela zanimiv dogodek. Malo nas je bilo: zdravnikova tajnica, že starejša gospa s hčerko in jaz. Gospa, bliže devetdesetim kot osemdesetim, precej betežna, se je s hčerko pogovarjala italijansko, ko so se med njene labilne spomine vrinili slovenski verzi. Ponosno je recitirala pesem, ki jo je napisala njena sestra, umrla pri petindvajsetih letih.

Kako boleč spomin, boleč in v slovenščini! Že nekaj dni imam v mislih pesem Ilme Rakusa, prejemnice nagrade vilenica 2005, Gedicht gegen die Angst (Pesem proti strahu), ki je prevedena tako v slovenščino kot italijanščino (prevod na spletu). Z njo se zaključuje pesniška zbirka Impressum: Langsames Licht, ob kateri sem preživela marsikateri popoldan v času najhujšega vročinskega vala leta 2017. Če bo treba, bom spet, opremljena s slovarjem, prebirala Ilmine verze, polne svetlobe in senc, muzikaličnih obratov, aliteracij in asonanc.

Sicer pa je v slovenščini poleg knjižice Proti strahu pri Študentski založbi izšel tudi avtobiografski roman Morje modro moje (Mehr Meer), v katerem se med drugim zrcalijo pisateljičini otroški doživljaji v Trstu. Priporočam.