Življenje v mestu bi morali Slovenci prevrednotiti

Prikazati je želela prostor in čas, v katerem je odraščala, tisti svetoivanski svet, v katerem se je rodila in v katerem je stopila na pot družbene angažiranosti. Kajti življenje posameznice je tudi življenje skupnosti. Tako je Bogomila Kravos pojasnila vzgibe, ki so jo vodili k pisanju avtobiografskega romana Moj Trst. Po ljubljanskih predstavitvah je bila prejšnjo nedeljo na vrsti še prva v domačem okolju – kajpak pri Svetem Ivanu, na tistem »stadionu«, o katerem pripoveduje tudi v svoji knjigi. Dogodka se je udeležilo veliko ljudi, priredila pa sta ga domače društvo Slavko Škamperle in Slovenski klub.

Martina Lissiacha, ki je vodil pogovor z avtorico, je najprej zanimalo, kateri so bili prvi odzivi na knjigo, ki je novembra izšla pri Slovenski matici. Za te so poskrbeli nekateri Ljubljančani, ki so v prebrani knjigi cenili drugačen pogled na Trst, »brez tarnanja in objokovanja«, je pojasnila Kravos. Od osrednje Slovenije bi sicer avtorica včasih želela nekaj več razumevanja: če se od mene pričakuje, da razumem Gorana Vojnovića, bi rada, da se tudi v Sloveniji potrudijo in razumejo primorsko govorico, je dejala Bogomila Kravos, ki je na prošnjo urednice Ignacije Fridl Jarc knjigo opremila s slovarčkom.

Knjiga Moj Trst ni povsem avtobiografska, v njej je tudi nekaj fikcije, ki jo njena romaneskna struktura omogoča. Avtorica se je osredotočila zlasti na brezskrbno otroštvo in svoje družbeno delo. Hvaležna je, ker ji je »ogromno ljudi ogromno dalo«, hvaležna je tudi tistim, ki so jih postavili nogo, da je padla ali se ulovila in šla dalje. »V našo družino so zahajali vsi, ki so se mojemu očetu zdeli pošteni, inteligentni in so radi diskutirali,« je pojasnila in se spomnila na primer kosil, na katera so bili tedensko vabljeni prijatelji brez družine.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.