Življenje v Rusiji v obdobju invazije

Posnet v Latviji, pa čeprav je dogajanje postavljeno v Rusijo, je Minotaver, zadnje delo novosibirskega režiserja Andreja Zvjaginceva, nova alegorija mitološke pošasti, ki spet pripoveduje o aktualni ruski stvarnosti. 62-letni filmar tudi tokrat postavi pod drobnogled čisto malo zgodbo, pri njenem opisu pa izbere zorni kot, ki pripoved kmalu spremeni v politični film.

Leta 2022, par mesecev po ruski invaziji na Ukrajino, Gleb in njegova lepa žena Galina živita v mestu daleč od Moskve, pa čeprav se tudi tu kopičijo velike črke Z in tanki, ki jih vozijo na fronto. Razmerje med zakoncema ni idealno in sin, ki živi z njima, se vse pogosteje zateka v digitalni svet.

Ampak Gleb ima zdaj druge skrbi. Kot gospodarstvenik in pripadnik mestne elite vodi podjetje, ki se zaradi vstopa v vojno znajde v krizi. Za nameček ga nekega dne povabi na razgovor župan in mu sporoči, da državni vrh potrebuje stotine mož, ki bi šli na fronto. Vsa podjetja morajo posredovati sezname zaposlenih, ki jih lahko vpokličejo v vojsko in odpošljejo v Ukrajino. Gleba prošnja zbega, znajde se v precepu. Škoda zaradi prisilnega odhoda njegovih sodelavcev bi bila za podjetje ogromna in zato se sam domisli zvijače, s katero bi lahko zadostil zahtevam Moskve, pa čeprav bo s tem uničil že načete moralne okvire.

Zvjagincev se je s filmom Minotaver vrnil za kamero po desetletni odsotnosti. Ob težavah z ruskimi oblastmi, zaradi katerih mu je postalo nemogoče snemati filme, je moral kljubovati tudi paralizi. Ta ga je zaradi zdravstvenih komplikacij, ki so sledile vbrizgu ruskega cepiva proti covidu-19, dalj časa priklenila na invalidski voziček.

Eden najpomembnejših predstavnikov sodobne ruske filmske scene si je nato film zamislil v Franciji, kjer se je zdravil in kjer že več let živi v izgnanstvu. Celovečerec, prosto povzet po filmu La femme infidele (Nezvesta) Clauda Chabrola, razmišlja predvsem o življenju v Rusiji, kjer že več kot štiri leta sobivajo z vojno v Ukrajini.

Zvjagincev s psihološkim filmom, ki se naposled prelevi v svojevrsten triler, uporabi metaforo propadlega ljubezenskega odnosa, da spregovori o državi, ki se odpoveduje prihodnosti. Delo je maja v Cannesu prejelo posebno nagrado žirije.