Kako sklanjamo radio, Vittorio in Disney?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Kako sklanjamo samostalnike tipa radio, Vittorio in Disney, da se torej končujejo na samoglasnik v govoru?

Vaše vprašanje zadeva sklanjanje treh prevzetih besed oziroma imen, ki so si na videz zelo podobna, v resnici pa kažejo, da pri sklanjanju ni odločilen zgolj zapis, temveč predvsem razmerje med zapisom in izgovorom. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da bi morale besede slediti istemu vzorcu, saj se vse tri končujejo na samoglasnik oziroma na samoglasniški sklop, vendar so pravila bistveno bolj kompleksna.

Samostalnik radio je v pravopisnih in slovarskih virih moškega spola. Sklanja se radio, radia, radiu, radio, pri radiu, v orodniku pa priročniki dajejo prednost obliki z radiem, čeprav se pojavlja tudi dvojnica z radiom. Razlog za to je predvsem glasovni: v odvisnih sklonih namreč izgovarjamo [radija], [radiju], [radijem], torej se v govoru pojavi glas j, ki pa ga ne pišemo. Prav zato se radio ne vede enako kot denimo etui, pri katerem je podaljšava z j zapisana tudi v rodilniku: etuija. Podobno velja za ime Vittorio. Tudi tu imamo na koncu zapis -io, ki ga izgovorimo kot [jo] oziroma [ijo], zato ni presenetljivo, da se pri sklanjanju pojavljajo podobna omahovanja kot pri radiu. Pravopisni slovar navaja oblike Vittorio, Vittoria, Vittoriu, Vittoria, pri Vittoriu, v orodniku pa z Vittoriem in tudi z Vittoriom. Z drugimi besedami: v izgovoru se j pojavi, v zapisu pa se prehod ne uresničuje vedno enako dosledno. To je razvidno predvsem pri svojilnem pridevniku, saj se priporoča oblika Vittoriev, pri imenih na -io pa je pisna raba precej neenotna.

Disney je nekoliko drugačen primer. Beseda se sicer končuje na črko y, vendar jo izgovorimo [dizni], torej s končnim samoglasnikom i. In prav ta razlika je bistvena: kadar pisni sklop zaznamuje en sam govorjeni samoglasnik, se osnova v odvisnih sklonih podaljša z j tudi v pisavi. Zato dobimo Disney, Disneyja, Disneyju, Disneyja, pri Disneyju, z Disneyjem. Tu je rešitev precej bolj enoznačna kakor pri besedah na -io. Enako velja, če mislimo na Walta Disneyja ali na podjetje Disney. Kadar pa se končni y izgovarja kot j, pa ga z j-jem ne podaljšujemo: Broadway – Broadwaya.

Če bi morali odgovor strniti v eno samo kratko napotilo, bi rekli takole: pri prevzetih besedah ne gledamo samo zadnjih črk, ampak predvsem to, kako besedo izgovarjamo in ali končni samoglasnik občutimo kot del osnove ali kot končnico. Zato imamo radio – radia – z radiem, Vittorio – Vittoria – z Vittoriem oziroma z Vittoriom, toda Disney – Disneyja – z Disneyjem. Tri na videz podobne besede, trije rahlo različni vzorci in še en dober dokaz, da je pri prevzetem besedju črka pogosto zgolj polovica informacije, ki jo potrebujemo za pravilen zapis.