Amiši: zavezani tradiciji in predani podjetništvu

Iz mesta na deželo, iz Massachusettsa v Pensilvanijo, iz zgodovine v preteklost. Naša krožna pot po »zgodovinskem« predelu ZDA ni bila premočrtna. Sledila je bolj praktičnim vodilom kot vsebinskim, skratka z vidika razdalj je bilo treba razumno povezati razne »interesne točke«, da ne bi izgubljali preveč časa in bi si glede na ostro določen čas lahko vse vsaj bežno ogledali. Po »najbolj uglednem med zgodovinskimi mesti« so bili na vrsti »posebni med verskimi posebneži«. Med razlogi, da se je toliko ljudi preselilo v Ameriko, je tudi verska strpnost. Tedanja Evropa po tem ni posebej slovela, nasprotno, čeprav se je tudi v Ameriki marsikaj krvavega zgodilo, zaradi vere ali bolje bolestne verske gorečnosti. Med najbolj znanimi dogodki je »lov na čarovnice« v Salemu, kraju v Massachusettsu. V večini primerov pa je »novi svet« sprejemal vse prišleke, če le niso ogrožali varnosti in mirnega poteka trgovanja. Amiši prav gotovo niso želeli izstopati, kot veliko drugih skupnosti so iskali varno zatočišče, da bi se lahko preživljali in živeli v skladu z lastnimi načeli. Amerika je bila sicer odprtih vrat, ne pa tudi rok: če si odkupil zemljišče ali dokazal, da je tvoje, si lahko na njem živel in pravzaprav počel, kar si hotel (do določene meje). Kot nas uči spletna Wikipedija so »Amiši pripadniki anabaptistične veje protestantske krščanske verske skupnosti, znani zlasti po preprostem načinu življenja, oblačenja in zavračanju moderne tehnologije v vsakdanjem življenju. Beseda »Amiš« se uporablja izključno s strani nečlanov omenjene verske skupnosti, medtem ko sami uporabljajo poimenovanje »Enaki ljudje«. Prve korenine skupnosti segajo v Švico, ko je to leta 1693 ustanovil Jakob Ammann. V začetku 18. stoletja se je pričela imigracija Amišev, zlasti v Severno Ameriko (ZDA, Kanada). Govorijo pensilvansko nemščino. V letu 2000 je bilo ob popisu naštetih 165.000 pripadnikov verske skupnosti, v letu 2008 pa 227.000 (eden na 1340 prebivalcev ZDA). V Evropi ni podatkov o tej skupnosti.« Njihova zgodba je seveda daljša in bolj zapletena, vendar bi tokrat malce razpredli le delček, ki zadeva pensilvanske Amiše, ki so jim namenili prostor v bližini mesta Lancaster. Tudi oni so sodili v okvir prizadevanj Williama Penna, ki je od tedanjega angleškega kralja izposloval zemljišča v Novi Angliji, da bi tam naselili razne verske skupnosti, ki so prišle v spor z vladajočimi. Tako so okrog leta 1730 prispeli v Lancaster County tudi Amiši in tako kot takrat še danes tam živijo. Kot so nam povedali, so v odličnih odnosih z ameriško upravo, ki upošteva njihovo mirovniško naravnanost - Amiši zavračajo nasilje in ne smejo uporabljati orožja -, še bolj pa ceni njihovo državljansko lojalnost. Dolgoletne potovanjske izkušnje so me marsičesa izučile, predvsem da so vnaprej izdelani pogledi lahko sila zavajajoči. Vsekakor pa me je ugotovitev, da so Amiši podjetniško razvita in bogata skupnost, presenetila. Po eni strani so znali svojo »posebnost« odlično prodati, za ogled njihove »tipične« vasi plačaš vstopnino, v njej pa so uredili muzej, razne lokale in seveda trgovine. V njih je vsakdo iz naše skupine kupil vsaj kaj malega. Odkritosrčno povedano, zdi se mi prav, da pobirajo vstopnino, bolj presenetljiva je ugotovitev, da so zaslužek znali smotrno investirati, tudi v nepremičnine izven »njihovega« območja, če naj verjamemo uslužbencu, ki nas je sprejel v »Amish Villageu« in ki ni bil Amiš, saj oni ne marajo stikov z drugimi. To smo okusili na lastni koži, kajti prodajalke v trgovinah, ki so bile oblečene po zapovedih Amišev - nič vpadljivega, vse doma ročno izdelano - niso bile preveč prijazne. Praviloma te niso gledale v oči, odgovarjale pa so samo na najnujnejša in preprosta vprašanja: koliko stane, kaj je to, čemu služi. Da pa navkljub zapisanosti tradiciji oz. versko-družbenim predpisom, ne živijo zaprti v svoji skupnosti, smo se lahko prepričali na lastne oči. Skupino Amišev smo namreč srečali v Washingtonu, v muzeju, namenjenemu odkrivanju vesolja in letalstvu. Takrat smo spoznali, da je bilo v malce privoščljivih trditvah uslužbenca Amiševe skupnosti pri Lancastru vsaj kanček resnice, ko je trdil, češ da imajo veliko denarja in si lahko marsikaj privoščijo …
So njihove življenjske izbire, ki so daleč od ameriškega vzorca, danes sprejemljive? So njihova staromodna oblačila in zavračanje tehnološkega napredka smešna? So njihove mične kočije s konjsko vprego romantične in stvar preteklosti? Je njihovo življenje res tako različno od vsakdana drugih ameriških poljedelskih in podeželskih ljudi? Po obisku njihove tipične vasi za turiste imaš vtis, da večino zbode v oči njihova zunanjost - Amiši so prav takšni, kakršne prikazujejo v ameriških filmih - manj se poglobijo v njihovo življenje, ki je enolično, kot je tudi preprosto življenje v neštetih odmaknjenih krajih prostranih Združenih držav Amerike. O tej državi imamo Evropejci velikokrat tako zgrešeno predstavo, kot jo imajo priseljenci o naših: poznamo ali nekaj vemo o glavnih mestih ali državah, niti približno si ne predstavljamo, kako se živi v središčnih agrarnih državah. Verjetno ne bistveno drugače kot pri Amiših, le da pijejo pivo in gledajo televizijo. Živi in pusti živeti; tako nekako bi lahko povzeli življenjsko vodilo Amišev in njihovih sosedov; skupnost namreč ni povsem strnjena, po rahlo vzvalovanem rodovitnem področju so namreč posejane lepo urejene domačije s polji, bežnemu obiskovalcu pa se zariše v spomin bukolična idila.
Manj idilična je podoba mesta Lancaster, kraja, ki ga je težko opisati, saj ga sestavlja nekaj ulic zamejenimi z nizkimi poslopji, v središču je več cerkva, kot v večini ameriških mest (povsod so namreč prisotne različne verske skupnosti), in vse se hitro konča v …nič. Z našega vidika je bila najsvetlejša točka hotel: v tem nepomembnem kraju stoji ugleden hotel, Lancaster Arts Hotel, povsem atipičen in v popolnem nasprotju z okolico. A nas to ni motilo, prav nasprotno.