Furmane in konje namočil dež tudi po devetdesetih letih

GORICA, 2. oktobra 2012 - Tako kot pred devetdesetimi leti, je furmane in konje v nedeljo pri prevozu zvona na Sveto goro namočil dež. Toda tokrat k sreči le zjutraj, nato pa je nebo vse do srečnega prihoda na cilj zdržalo brez padavin. Svojo nalogo je znova odlično opravil tudi voz častitljive starosti. Furmani so prevoz iz Gorice na Sveto goro v nedeljo namreč uprizorili z istim vozom, ki je pred devetimi desetletji po od prve svetovne vojne uničeni cesti, ki je bila še namočena zaradi nevihte, na cilj pripeljal več kot štiri tone težak tovor. Razmere so bile tokrat neprimerno boljše: voz je peljal »le« 300-kilogramsko repliko zvona, konji pa so pot po asfaltirani cesti zlahka zmogli.

Ob pol desetih se je pred travniško cerkvijo - okrog furmanov, štirih parov konj in voza z repliko velikega svetogorskega zvona - zbrala lepa množica ljudi. Župan Ettore Romoli je z navdušenjem povedal, da je bil prevoz leta 1922 pravi podvig. Prav je, da se spomnimo tako pomembnega dogodka za vse mesto in sploh za Goriško. Udeležencem je zaželel prijeten sprehod. Župnijski upravitelj pri slovenski duhovniji sv. Ivana Marijan Markežič, ob katerem je stal tudi msgr. Adelchi Cabass, je po pesmi blagoslovil zvon, voz in navzoče.

Odmevu konjskih kopit po goriških ulicah se je pridružilo še zvonjenje v zvonikih goriških cerkva, ki je vprego pospremilo do novogoriškega Trga Evrope in tamkajšnje železniške postaje. Tam so nanjo že čakali številni gledalci z novogoriškim županom Matejem Arčonom na čelu, ki je prišleke sprejel z besedami: »Naj zvonovi zvonijo v dobro vseh nas, ki živimo v tem prostoru v dobrososedskih odnosih. Ni bilo vedno tako.« Zbrana množica je lahko prisluhnila lokavškim pritrkovalcem na manjših zvonovih in zapela s harmonikarjem, ki je vseskozi spremljal voz. Ta je bil otovorjen z repliko največjega bronastega zvona v Sloveniji in okrašen s kitami iz zelenja, prav tako kot je bil original na prevozu pred skoraj stotimi leti. »Tudi podstavek smo naredili tak, kot je videti na fotografijah iz tistega časa. Sicer pa je v zbirki muzeja 60 vozov, med restavriranimi pa je ta edini, ki je učakal svojih “pet minut”. Zaradi častitljive starosti smo ga samo tokrat uporabili. Nekaj časa bo še na ogled na Sveti gori, kasneje pa pripravljamo v Goriškem muzeju razstavo o restavriranju tega voza,« je pojasnil Boris Blažko, predsednik Lokavškega društva Doli, ki je skupaj s frančiškani in Goriškim muzejem organiziralo niz dogodkov v počastitev 90. obletnice prevoza zvonov na Sveto goro. Prevoz je tedaj trajal tri dni, prvega dne so najprej prepeljali dva manjša zvona, nato srednjega, zadnji dan, 28. septembra pa še največjega, kar je bil zaradi že omenjenih okoliščin pravi furmanski podvig.

Dragocenost tokratnega prevoza ni bil zvon, temveč voz častitljive starosti. Tega je Goriškemu muzeju podaril Leopold Hvalič, vnuk Gašperja Hvaliča, ki je imel pred devetimi desetletji v Gorici prevozniško podjetje in je z vozom in zaposlenimi vozniki na Sveto goro prepeljal vse štiri zvonove skupne teže 11.100 kilogramov. O tem prevozu imajo v Muzeju tri fotografije, ravno pred kratkim pa se je pri nekomu doma našla še četrta, doslej neznana, ki dopolnjuje celotno zgodbo. Za razliko od preostalih treh, ki so prikazujejo vprego v Solkanu, na Prevalu in še nekje ob poti, četrta prikazuje natovarjanje zvonov na kamion v Vidmu. V tamkajšnji livarni Broili so namreč leta 1921 ulili štiri bronaste zvonove.

Lokavški furmani so po Trgu Evrope krenili na solkanski plac, kjer jih je pričakala lepa množica in pa dodaten par konj. Tako kot pri prvem prevozu, so na oddihu pripregli še šesti, na Prevalu pa še sedmi in osmi par konj. Ob prihodu na Sveto goro so se po petih mesecih premora zaradi temeljite prenove nosilne konstrukcije, elektrifikacije in strelovodov ponovno oglasili svetogorski zvonovi. Pred mašo v slovenskem in italijanskem jeziku je tokrat blagoslov uspel: dal ga je upokojeni koprski škof Metod Pirih, medtem ko je njegov predhodnik pred devetimi desetletji nekaj časa zaman čakal vprego, ki se je na poti zamudila zaradi slabe ceste in neurja, zato jo je škof Frančišek Borgia Sedej blagoslovil kar ob povratku v dolino.

Katja Munih

Več novic na www.primorski.eu