Generalni konzul v Trstu Dimitrij Rupel gost krožka Anton Gregorčič

Krožek Anton Gregorčič je v torek zvečer priredil v Kulturnem centru Lojze Bratuž srečanje z generalnim konzulom Republike Slovenije v Trstu, Dimitrijem Ruplom. Pobuda je bila okvirjena v praznovanje Dneva slovenske kulture, zato je konzulov sogovornik Miro Opelli, sicer tržaški pokrajinski tajnik Stranke slovenske skupnosti, pogovor dogovorjeno usmeril v pojavnosti odnosov med kulturo in politiko na Slovenskem.

Večer je v imenu krožka uvedel Marjan Terpin in podčrtal primer pravega človeka na pravem mestu, saj je dr. Dimitrij Rupel, sicer rojen v Ljubljani, tržaških korenin in dobro pozna preteklost ter sedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji. Usklajevalec pogovora je Dimitrija Rupla najprej opredelil strokovno, publicistično in službeno. Izrecno je izpostavil njegovo vlogo pri Novi reviji in njeni znameniti 57. številki. Iz tega so se razvile razlage, informacije in ocene o stanju kulture v slovenskem prostoru po osamosvojitvi.

Generalni konzul je uvodoma povedal za slovenski narod znano pojavnost, da se je oblikoval, utrjeval in več kot stoletje poistovetil s kulturo, predvsem besedno. Na dolgi rok se ta pojavnost izkazuje kot omejevalna, saj so temeljni kamni neke sodobne organizirane skupnosti, kaj šele državnosti, tudi na drugih področjih: v gospodarstvu, mednarodni umestitvi, znanosti... (kronist dodaja: zlasti to zimo predvsem v športnih dejavnostih). 57. številka Nove revije je bila zadnje dejanje v duhu tako imenovanega »kulturnega sindroma«. Veliko kulturno uveljavljenih duhov je prestopilo v parlamentarno dejavnost. V dogajanjih javnega upora v zadnjih mesecih so bili opazni kulturni ustvarjalci tudi v tem najnovejšem družbenem gibanju.

Zapleteno je dandanes ponujati preproste rešitve za protislovja, ki nastajajo med kulturo in politiko. Rupel je mnenja, da je potrebno oblikovati novo zasnovo, nov koncept slovenstva. Povedal je, da v tem smislu piše daljše besedilo z delovnim in po Cankarjevo močno pregnetenim naslovom Očiščenje in pomlajenje. Meni namreč, da je koristen razmislek o vizijah slovenstva, ki so si sledile od Prešerna mimo Cankarja in Vidmarja do Kardelja in slovenske popolne državnosti (kar sicer ne pomeni, da je Slovenija povsem neodvisna, saj je vključena v mednarodno stvarnost). Krči, ki se pojavljajo v družbi in se pravi tudi v kulturi, so posledica dveh dejavnikov: Slovenija je navzven napravila velike korake, manjše pa znotraj sebe in zaradi tega tranzicija še traja. To slednje je potrebno preseči.

Na dražljivo vprašanje, ali je mogoče srednjeročno sklepati o stanju kulturnega duha v Sloveniji na podlagi slavnostnih govorov na osrednjih Prešernovih proslavah, o čemer je generalni konzul pred nekaj leti napisal tanjšo publikacijo, je okrog trideset prisotnih slišalo pronicljivo oceno, da so govori do osamosvojitve bili pregneteni s planiranjem in pozivi, po njej pa so programski govori nekako izginili. V zvezi z odpravo samostojnega Ministrstva za kulturo in nezadovoljstvom, ki so javno izraža zaradi vse manj sredstev, je generalni konzul izrazil mnenje, da so kritike neumestne, saj bi sredstva bila pomanjkljiva s katerokoli vladno garnituro. Sicer pa tudi velika država, kakršna je Italija, nima pristojnega ministrstva. Tu je še objektivna zakonitost: slovenski trg je ozek, majhen, maloštevilen in tržna logika kaže svoje vplive. Ostaja pa vsekakor osnovni imperativ: posebej pozorni je potrebno biti do slovenskega jezika. Tu ni dilem. Drugačne ustvarjalnosti se lahko in se morajo uveljaviti v evropski ali celo svetovni konkurenci, pri jeziku je drugače.

Pogovor je v nadaljevanju večera tekel še o digitalizaciji družbe, specifično o kakovostni ravni gledaliških dejavnosti - teater ni več v središču družbene pozornosti, tudi sam se komercializira, publika se stara; ni pa res, da je film pokopal gledališče, kot tudi ni TV pokopala filma... Omenjena so bila tudi nekatera modernistična in postmodernistična gibanja, punkovsko izražanje, likovna dejavnost, ki se deloma vrača k figuralnosti.

V zadnjem delu večera in pogovora sta se sogovornika vrnila k družbi in politiki. Sedanje pogojenosti izvirajo iz osamosvojitvenega obdobja, ko je bilo potrebno - v končni analizi je tako tudi bilo prav - doseči čim širšo povezanost in enotnost. Plebiscit je dosegel tolikšen izid, ker je bilo ocenjeno, da ne gre nategovati vrvi s komunisti do skrajnosti. Sicer pa je Milan Kučan govoril in zavzemal stališča povsem enaka Demosovim. Naknadno so nastale nove družbene silnice, kar pa se je spet dokaj uravnovesilo v času Drnovškovega vodenja. Sedaj so zadeve zaostrene in Dimitrij Rupel meni, da je prišel čas preseganja razhajanj. Preteklost je prav prepustiti preteklosti, dogovor je potreben za prihodnost. Krog razmišljanja se je tu nekako zaključil v smislu iskanja nove, drugačne paradigme, o čemer je tekel pogovor že na začetku. Iz predora mora Slovenija iziti v enem ali največ dveh letih. Ne bo enostavno, a velja se potruditi. Po izčrpnih odgovorih na vprašanja iz publike se je srečanje zaključilo.

Aldo Rupel

Več novic na www.primorski.eu