Ime razkriva stopnjo narodne zavesti

V okviru tradicionalnih srečanj s knjigo in avtorji je predvčerajšnjim sovodenjska občinska knjižnica gostila Leljo Rehar Sancin, tržaško pisateljico, jezikoslovko, raziskovalko in nasploh kulturno delavko, ki ji je lepota slovenskega jezika življenjsko vodilo. Rehar Sancinovo je pričakalo kar nekaj ljubiteljev branja, ki so s pozornostjo sledili nadvse zanimivim pripovedim in anekdotam, pa tudi kritičnim ocenam, ki jih je avtorica iznesla na račun pisane besede, zlasti pa še na račun malomarnega odnosa, ki ga nemalokrat imamo do slovenščine.

Ugledno gostjo in prisotne je uvodoma nagovorila sovodenjska županja Alenka Florenin, ki je z veseljem ugotovila, da so sovodenjska srečanja z avtorji postala pomembna obogatitev kulturne ponudbe v vasi na sotočju Soče in Vipave. Avtorico in njeno knjigo »Nojevo pero« je predstavila Alina Carli, predstavnica Založništva tržaškega tiska (ZTT). V obsežni publikaciji, o kateri smo v našem dnevniku že pisali in je vključena v knjižno zbirko »Iz domačega panja«, so zbrani življenjepisi 41 primorskih žena, rojenih do leta 1900, ki so se s svojim delom uveljavile na različnih področjih. Tu so pisateljice, gledališke igralke, pevke, slikarke, medicinske sestre, javne in družbene delavke. Skratka gre za osebnosti, ki so pustile neizbrisen pečat na različnih področjih človekovega udejstvovanja, toda so v mnogih primerih njihova življenjska prizadevanja in njihova dela prekmalu tonila v pozabo. Avtorica je v to knjigo vložila veliko let raziskovalnega dela, saj je morala obiskati mnoge arhive in pregledati številne zbirke zgodovinskih podatkov, je še povedala Alina Carli in dodala, da so s to knjigo ovrednotili mnoge ženske, ki so jih čas in zgodovinske okoliščine pahnile iz našega kolektivnega spomina. V pomoč ji je bila tudi domača knjižnica, saj Reharjeva doma hrani več kot 8000 knjig. Knjiga je izšla ob devetdesetletnici njene avtorice.

Publika je s pozornostjo sledila nadvse zanimivi pripovedi Reharjeve, ki je tudi s kančkom humorja opisala svojo življenjsko pot in svoja doživetja na različnih kulturno-izobraževalnih področjih, ki se jih je v njenem dolgem življenju nabralo nič koliko. Glavna tema prijetnega sovodenjskega večera pa je bila seveda namenjena slovenskemu jeziku, njegovi lepoti, pa tudi nevarnostim, ki prežijo nanj. Premalo se potrudimo, da bi naš jezik ohranili takega, kot so nam ga posredovali naši starši, še manj pa se potrudimo, da bi ga izboljšali in posodobili, je opozorila gostja večera. Pomanjkljivo znanje jezika se opaža tako v govorjeni kot pisni obliki, je nadaljevala Rehar Sancinova, žal tudi v Sloveniji. Nekoč so pri pisnih oblikah pomembno vlogo opravljali lektorji, poklic, ki ne najde več mesta v uredništvih časopisov. Njihova ukinitev je botrovala poslabšanju pisnega jezika, ki hkrati najbolj vpliva na oblikovanje jezika v javnosti. Reharjeva ni ostala dolžna niti tistim zamejcem, ki si še niso »uspeli« povrniti svojih priimkov in imen v slovensko obliko. V mnogih primerih, je s strogim poudarkom opozorila gostja, gre tudi za ljudi, ki igrajo pomembno vlogo na našem kulturnem in družbeno-političnem področju. Ime pa je tisti znak, ki nas kot prvi opredeljuje, v njem pa se skriva tudi stopnja narodne zavednosti, je svoj dolg poseg zaključila Lelja Rehar Sancinova. (vip)

Več novic na www.primorski.eu