V preko 800 letih so ga prekoračili ljudje in vojaki vseh narodnosti

PEVMA, 7. maja 2013 - Malokdo ve, da ima pevmski most za sabo preko osemstoletno zgodovino. To izhaja iz knjige »Storia di Gorizia« iz leta 2010, v kateri je zapisano, da sega prva pisna omemba mostu v leto 1210. Zaradi svoje lege je bil most pomemben protagonist goriške zgodovine, saj so ga v stoletjih prečkali najrazličnejši ljudje in žal tudi vojaške enote vseh vrst in narodnosti.

Most so prvič porušili že leta 1268 vojaki patriarha Gregorija iz Montelonga, ki se je s tem maščeval takratnim goriškim grofom za umor škofa iz Concordie. Takoj zatem so ga ponovno zgradili in je leta 1348 brez hujših posledic prestal potres, ki je Gorico hudo prizadel. Pevmski most so leta 1508 prekoračile beneške čete, ki so nato osvojile goriški grad. V 17. stoletju je imel pevmski most še leseno konstrukcijo in je slonel na štirih kamnitih opornikih. Na desnem bregu Soče je stal obrambni stolp, ki so ga začeli graditi leta 1485, zraven njega so bili še utrdba, vojaška postojanka in stražarnica za izterjatev mostnine, saj je bilo treba za prehod mostu plačati davek. Od tod izhaja tudi italijansko poimenovanje mostu »Ponte del Torrione«. Utrdbo so porušili v prvi polovici 18. stoletja. Leta 1758 je bil sredi mosta postavljen kip sv. Janeza Nepomuka, zaščitnika voda in mostov, ki naj bi ga izdelal Giovanni Battista Mazzoleni. Kip se je ohranil do današnjih dni in zdaj stoji na goriškem bregu reke. V začetku 19. stoletja so most prekoračili Napoleonovi francoski vojaki.

Med prvo svetovno vojno je bil most večkrat porušen in znova postavljen. Porušen je bil tudi v zadnjih dneh druge svetovne vojne, ko so ga ob umiku iz Gorice razstrelili Nemci in četniki. Leta 1946 so za gradnjo novega mostu poskrbele zavezniške sile in državna ustanova za javna dela. Most je zgradilo podjetje Rizzani iz Vidma. Načrt, po katerem je zgrajen današnji most, je predvideval 54-metrski lok, z voznim pasom 7 metrov in pločnikoma na obeh straneh ceste. Na obnovo mostu pod zavezniško upravo nas še danes opozarjata plošči na desni in levi strani mostu, na katerih je zabeleženo: »Erected / under the auspice of / Allied Military Government / 13 Corps / during the British American / occupation / 1946«.

Preko osemsto let stari pevmski most prav gotovo sodi med najstarejše na reki Soči; v italijanskem jeziku ji pravijo Isonzo, Rimljani so jo imenovali Aesontium ali Isontium, Furlani jo imenujejo Lusinc, Isuns ali Lisuns. V bezjaškem narečju je Soča Lisonz, v nemščini pa Sontig. Staro ime za Sočo v zgornjem toku pa je bilo Šnita. Čeprav smo Goričani in še posebno Slovenci z vznožja goriških Brd tesno navezani na pevmski most, je v slovenskem kolektivnem spominu - še predvsem v osrednji Sloveniji - šel delno v pozabo. Naša bistra Soča, dolga 137 kilometrov, ki 95 kilometrov teče po Sloveniji, 42 pa po italijanskem ozemlju, se takoj, ko po Solkanu prečka državno mejo, preimenuje v Isonzo ter se iz ženskega prelevi v moški spol. Po pomembnosti, ki mu ga je namenila zgodovina, bi lahko pevmski most delno zasenčil tudi »vele most«, to je bližnji Solkanski most, ki se med železniškimi mosti ponaša z največjim kamnitim lokom na svetu. Ne glede na to, je več kot osemsto let stari pevmski očak prav gotovo tesno povezan z zgodovino goriških Slovencev. Spremlja nas iz časov naših pra-pra dedov do današnjih dni. Veliko zanimivega bi nam znal povedati, saj je most videl marsikaj bridkega vse od obdobja kmečkih puntov do prve svetovne vojne in narodnoosvobodilnega boja. Most je tudi priča lepih trenutkov iz preteklosti, pa tudi sedanjosti, ko se septembra vsakega leta na njem zbira truma ljudi ob prihodu Soške regate. Ne gre pozabiti niti na skoke z mosta, ki so v prejšnjem stoletju vzbujali med Goričani veliko zanimanja.

Tudi zaradi njegove osemstoletne zgodovine bi si pevmski most zaslužil boljše vzdrževanje pločnikov, vodnih odtokov in še predvsem ograje. Stanje mosta je danes na robu varnosti in dostojnosti. Zadnjič, če nas spomin ne vara, je vzdrževalna dela železne ograje opravilo podjetje Tabaj iz Štandreža, a to je bilo že v prejšnjem stoletju. (ik)

Več novic na www.primorski.eu