Zelo kritično o vlaku Ljubljana-Trst

Človek bi pomislil, da so ves ta čas snovali kak futurističen projekt, nov način prometne povezave med državama ali kaj podobnega, toda ne; sedem let sta se delegaciji Italije in Slovenije dogovarjali za ponovno vzpostavitev stanja, ki nas je premaknilo v sredino 19. stoletja. »Od leta 2011, ko so madžarske železnice ukinile vlak Venezia, ki je povezoval Budimpešto, Zagreb, Ljubljano in Benetke, smo si prizadevali za ponovno povezavo z Italijo,« se je ob ponovni otvoritvi železniške povezave Ljubljana–Trst pohvalil direktor Potniškega prometa na Slovenskih železnicah Boštjan Koren. Bolje bi bilo, da bi molčal. Leta 1850 je namreč avstrijski cesar Franc Jožef ukazal položiti še zadnji odsek Južne železnice, ki naj bi povezal Ljubljano s Trstom, in natanko – glej ga, naključje – sedem let kasneje sedel na vlak ter se skupaj s svojimi podaniki peljal po novozgrajeni dvotirni železnici. Pot je trajala dobri dve uri in pol, piše Anja Hreščak v Dnevniku. A tudi v času velikih tehnoloških sprememb in vseobsegajoče globalizacije pot iz Ljubljane do Trsta, premagovanje 145 kilometrov, traja enako dolgo in poteka na popolnoma enak način kot v času Franca Jožefa; po trasi, ki so jo polagali v avstro-ogrskem imperiju, dve uri in pol, tedaj z avstrijskimi, danes z italijanskimi vlaki. V Sloveniji čas pač teče počasneje in za vrednotenje dosežkov ob premagovanju razdalj ter povezovanju mest veljajo povsem drugačni kriteriji. Pravzaprav je Koren povedal, da na začetku tretjega tisočletja cela ni bilo mogoče priti z javnim prevozom, do Trsta pa še po tem ne povsem brez težav in prestopanja ter menjavanja različnih oblik javnega prevoza, piše Dnevnik.