Iskrica upanja

Nikoli kot v teh zadnjih časih se nismo verjetno spraševali, kdaj bomo lahko zagledali luč na dnu predora ali se ogreli ob še tako neznatni iskrici upanja. Ko v teh dneh sledimo poročilom ali spletnim objavam in primerjamo številke, se morda nezavedno sprašujemo: kdaj bo tega konec. Pretresli so nas prizori neizmernega števila nepokopanih krst, presunile so nas novice iz severnih italijanskih dežel, zatrepetali smo ob prizorih ljudi, ki v zadnjih trenutkih življenja niso mogli imeti zraven svojih bližnjih, ob zgodbi bolničarke, ki je z video-klicem vzpostavila stik s sorodniki umirajoče osebe.

Ko je grški zgodovinar Tukidid opisoval pojav kuge v Atenah, je zapisal: »Toda najstrašnejši vidik zla je bilo malodušje, ki jih je zajelo (ko jim je bilo slabo, so se takoj predali brezupu in niso se mogli temu upreti), in dejstvo, da so se okužili, ko so skrbeli drug za drugega.«

Tako je: pomemben vidik te zgodbe je ravno malodušje, skrb, strah, ki nas zajame, ko se znajdemo v taki situaciji. Zato pa Zbornica psihologov in mnoge službe za psihološko podporo pošiljajo priporočila z nasveti tudi za duševno zdravje, iz katerih je mogoče razbrati, naj se vsak izmed nas potrudi za pozitivno naravnanost, za to, da poskrbi tudi zase, zato da širi tisti #VseBoŠeDobro tudi med svojimi štirimi zidovi. Tudi sam papež Frančišek je že nekajkrat potrkal na vrata naših domov in nas opogumil z mislimi, ki so bile namenjene prav vsem, od živahnih otrok in mladostnikov, ki ne morejo v družbo vrstnikov, do osamljenih, ostarelih in bolnih ter do tistih, ki svoje življenje tvegajo v bolnišnicah. Vse je pozval k »ustvarjalnosti ljubezni«, ki se vsak dan izkazuje tudi v zelo majhnih, a tako zelo pomembnih dejanjih: prijazna beseda do tistih, ki živijo z nami, telefonski klic, krajše sporočilo. Na cvetno nedeljo nas je povabil, naj bo to obdobje ravno trenutek, ko lahko »premislimo našo zlaganost, dvoličnost, hinavščino«, da postavimo v središče to, kar nam je najpomembnejše. Povabil nas je, naj v teh dneh postavimo razpelo na vidno mesto v hiši, naj se večkrat ozremo Nanj, ki je prvi služil človeku, ki je za človeka trpel in umrl. »Sprejel je svojo usodo zame, zate, za nas vse. Da nam sporoči: “Ne boj se, nisi sam. Preizkusil sem vso tvojo žalost zato, da sem lahko vedno tu, ob tebi.” (...) Jezus vsakemu izmed nas pravi: “Pogumno: odpri srce moji ljubezni. Občutil boš tolažbo Očeta, ki te podpira.”«.

S svojimi besedami se ni obrnil samo na nekatere, prav tako kot jaz, ki ne pišem teh vrstic samo tistim, ki verjamemo, da je danes Dan luči. Pandemija, ki nas je zajela, je zajela celotno človeštvo in iz tega predora se bo lahko rešilo celotno človeštvo, pa če verjame v Vstalega Kristusa ali pa ne. Besede upanja so zato namenjene prav vsem, saj je celotno človeštvo ena sama velika množica trpečih, a tudi ljubečih, zanesljivih in pogumnih ljudi. Morda nikoli prej se človeštvo ni čutilo tako zelo povezano v eno samo veliko skupnost, ki se složno bojuje proti enemu samemu sovražniku. Nahajamo se v nekem limbu, v času, ko ne vemo točno, kaj bo potem; našo bodočnost bomo morali komaj zgraditi na novih temeljih: na naših koreninah, na spominu, na bratstvu, predvsem pa na upanju, ki nas nikoli ne razočara. Človeštvo se je že večkrat znašlo v brezizhodnosti, sredi neviht in pandemij, a vsakič je znalo na novo postaviti temelje za boljšo in bolj razvito civilizacijo, in to predvsem z vzajemno pomočjo. Kar na dlani se nam večkrat pokažejo nove priložnosti in pozitivne plati, ki so nastale v zadnjem mesecu: prenehal se je agresivni napad na zdravnike in javno zdravstvo, ki ga vsi veliko bolj cenimo, politične sile so z vso vnemo v službi državljanov, izginila je neenakost med ljudmi, saj za vse veljajo ista pravila premikanja in obravnave; mladi skavti so v nekem zapisu sporočili, kako »spoznavamo dragocenost odnosov, dragocenost svojih družin, dragocenost svobode in zdravja, dragocenost vseh, ki te dni delajo, dragocenost sosedovega kmeta, ki mi prinaša zelenjavo, dragocenost ekonomije, ki nam zagotavlja plin za kuhanje in elektriko za telefone«. Da ne govorimo o bliskovitem razvoju rabe novih komunikacijskih sredstev v šolstvu in nastanku vseh mogočih aplikacij do velikih akcij solidarnosti, medsebojne pomoči, skrbi za bolne in ostarele.

Ko bomo zagledali luč na koncu predora in se bo v nas zaiskril droben plamen upanja, tedaj se bomo morali spomniti na vse to, kar zdaj doživljamo, poti, ki smo jo prehodili v tem tunelu, žrtev, ki jih je ta nevidni napadalec terjal, trpljenja, ki so ga nekateri doživeli, in v teh spominih, s temi koreninami, graditi boljšo družbo, na temeljih tistega bratstva, ki danes povezuje ljudi, ter z upanjem v tisto majhno iskrico, ki nikoli ne zamre in nikoli nas ne razočara.

To pot nam je pred skoraj dva tisoč leti že pokazal Kristus, nase je sprejel težo križa, trpel ob ponižanju in zasramovanju, okusil grenkobo zatajitve, zapuščenosti, osamljenosti. A prišel je tudi dan Njegovega vstajenja, ko je vsemu človeštvu pokazal pot Luči, pot Vere, pot Upanja, pot Ljubezni.