»Izgubila sem založnika, ker sem dejala, da ne bi smeli pobijati otrok«

Ali ima literatura sploh še vpliv na družbo, če živimo v času, ko zmanjkuje besed, s katerimi bi lahko opisali vseobsegajoče nasilje v Gazi? Ameriško-palestinska pisateljica Susan Abulhawa je prepričana, da ga ima, čeprav priznava, da pogosto trči v meje jezika, ko mora opisati grozote, katerim je bila tudi sama priča v palestinski enklavi. »Nasilje v Gazi je povsod. V prašnem zraku, v vonju po smrti in vonju teles, ki se niso mogla umiti tedne ali mesece, v ruševinah šol, šotorih, skupnih straniščih, lakoti in iskanju vode. Ne gre le za eksplozije in kri, temveč za razpršeno razgradnjo življenja. Jezik je nezadosten, pravzaprav mislim, da ne bi smel obstajati jezik, ki bi lahko vse to opisal, ker vse to se ne bi smelo dogajati.«

To je le ena od razočaranih in jeznih misli, ki jih je avtorica izrekla pred nedavnim na srečanju v Cankarjevem domu. Množica ljudi je pogovoru, ki ga je vodila prevajalka Kristina Božič, sledila z velikim spoštovanjem do avtorice, ki je po izidu svetovne uspešnice Jutra v Dženinu postala glasna zagovornica pravic palestinskega naroda.

Abulhawa meni, da je pisanje vedno povezano z vprašanjem obstoja, izbrisa in odpora. Poudarila je, da sama piše zato, ker želi Palestince vmestiti v svet, kjer jim odrekajo pravico do obstoja. V Palestini ima tako vsako kulturno dejanje politično težo in je zato del odpora.

Ko je pogovor prešel k solidarnosti, je Abulhawa poudarila, da imajo ljudje na Zahodu vso politično moč in vpliv, zato morajo od svojih vlad zahtevati odgovornost. Opozorila pa je, da je Gaza razkrila meje zahodnih sloganov o človekovih pravicah, mednarodnem pravu in svobodi govora. »Nisem si mislila, da bom izgubila založnika, ker sem dejala, da ne bi smeli ubijati otrok. A to se dogaja,« je dodala ter zahodne vlade obtožila, da so pripravljene žrtvovati red, ki so ga razglašale za temelj sveta.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.