»Otrokom in mladostnikom moramo ponuditi alternative zaslonom«

Tržaški psiholog in psihoterapevt Iztok Spetič pozdravlja tako razpravo kot tudi morebitne ukrepe, ki bi omejili uporabo družbenih omrežjih za mladostnike. Kot mnogi strokovnjaki pa je prepričan, da ta ukrep ne bo rešil posledic, ki jih prinaša prekomerno ždenje pred zasloni.

Račun na družbenih omrežjih lahko odprejo le osebe, ki so starejše od 13 let. Ali so predlagane zakonske omejitve posledica dejstva, da otroci prepovedi ne spoštujejo?
Tudi. Nekateri si račun odprejo sami ali jim ga odprejo starši, sorojenci ali sorodniki. Starostna omejitev je zato koristna, vendar sama po sebi ne rešuje bistva problema, tj. kako odrasli otroke vzgajamo za uporabo tehnologije in kakšen zgled jim dajemo. Ko otrok dobi pametni telefon, dobi dostop do skoraj neskončnega sveta vsebin in stikov, pogosto v samoti. Starši se tega ne zavedajo vedno dovolj. Poleg zaščite pred neprimernimi vsebinami moramo razmišljati tudi o tem, česa otrok zaradi časa pred zaslonom ne razvija: govora, motorike, socialnih spretnosti, sposobnosti reševanja konfliktov in prenašanja frustracij.

Kdaj prekomerna uporaba postane zasvojenost? In kaj zasvoji: tehnologija ali vsebine?
Zelo odvisno, zlasti od posameznika. Lahko gre za igre, pornografijo, družbena omrežja, klepet ali druge spletne dejavnosti. Pri mladostnikih pogosto opažam, da se svojega časa pred zaslonom sploh ne zavedajo. Ko na delavnicah v nastavitvah skupaj preverimo uporabo, so presenečeni, da so na telefonu vsaj pet ali šest ur dnevno. Pametne naprave hitro zapolnijo vsak prost trenutek, kar v javnosti vidimo tudi pri odraslih. Toda dolgčas ima pomembno vlogo: spodbuja domišljijo, ustvarjalnost in iskanje lastnih načinov, kako se zamotiti. Če imamo vedno pri roki nekaj, kar takoj odpravi nelagodje, se na to navadimo. Pri otrocih se težava pokaže tudi pri učenju. Takoj ko telefon zavibrira, učenec odpre eno aplikacijo, nato drugo in pred ekranom ostane ogromno časa, saj platforme uporabnike profilirajo in jim ponujajo vsebine, ki jih bodo zadržale. Po več urah uporabe se mladi pogosto ne počutijo niti bolj zadovoljni niti manj obremenjeni. Gre predvsem za trenutno zapolnitev praznine, ki se lahko razvije v zelo škodljivo navado. Uporaba tako vpliva tudi na spanec, zbranost in šolski uspeh.

Velik del odgovornosti je torej na platformah.
Seveda. Njihov poslovni model temelji na pozornosti uporabnikov in zbiranju njihovih podatkov. Neskončno drsenje, ki sledi priporočilnim algoritmom, ima le en cilj, in sicer da človeka pred zaslonom zadrži čim dlje. Zato bi bilo smiselno, poleg starostnih omejitev, urejati tudi same mehanizme delovanja platform. Sočasno je treba mlade - in tudi odrasle - poučiti, zakaj so vse te storitve brezplačne in kaj v zameno dajejo tehnološkim velikanom. Podatki o interesih in vedenju uporabnikov so izjemno dragoceni za oglaševanje, prodajo in politično komuniciranje.

Ali lahko z zakonom postavljena starostna omejitev sploh kaj spremeni?
Menim, da ima pomembno simbolno, a tudi praktično vrednost. Nekateri mladi bodo omejitev obšli, toda zakon lahko odloži trenutek, ko otrok odpre profil. Vendar tak ukrep nikakor ni dovolj. Otrokom in mladostnikom moramo ponuditi alternative: šport, druženje, igro in prostore, kjer lahko razvijajo spretnosti, ki jih pred zaslonom ne morejo. To se lepo kaže v šolah, kjer so omejili uporabo telefonov. Med odmori je znova več pogovora, gibanja in druženja. Nekatere šole so uredile tudi kotičke z družabnimi igrami, namiznim nogometom ali namiznim tenisom. Ko mladi doživijo nekaj bolj pristnega, hitro spoznajo, da telefon ne more nadomestiti odnosa, humorja, prijateljstva ali celo običajnega prepira. Zakon je torej lahko pomemben začetek, ne more pa nadomestiti vzgoje, zgleda odraslih in kakovostnih možnosti za življenje brez zaslona.