Kako so v Rimu Slovenci v Italiji dobili globalno zaščito

Bil je lep sončen dan, kakršnih je v Rimu veliko tudi v času, ko pri nas še pošteno zebe. Rimljani radi povedo, da plaščev pravzaprav ne poznajo, da pozimi sicer včasih dežuje, ampak pravega mraza ni. Malo sicer pretiravajo, a klima italijanske prestolnice je v zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih dejansko dokaj prijetna. Tako je bilo tudi tistega jutra leta 2001, ko je bila na dnevnem redu senata razprava o zakonu za zaščito slovenske manjšine. To je bila zadnja razprava, kajti zakon je že prej sprejela poslanska zbornica. Zdaj je bil torej na vrsti senat.

Mudilo se je, kajti italijanskemu parlamentu se je mandat naglo iztekal in če zakona tistega dne ne bi potrdili, bi tvegali, da ga v tisti zakonodajni dobi ne bi bilo. Če danes pomislim, kako se je kasneje oblikovala italijanska politika, se mi čedalje bolj utrjuje vtis, da je bila za slovensko manjšino tistega dne priložnost res edinstvena. Postopek je bil dolgotrajen, najprej obravnava v poslanski zbornici, kjer je do zadnjega trenutka tržaški desničarski poslanec Roberto Menia napenjal vse sile, da do izglasovanja zakona ne bi prišlo. Nato je pristal v senatu, kjer je vlogo prvega nasprotnika prevzel tržaški senator Liste za Trst Giulio Camber. Tudi on si je zadal nalogo, da prepreči sprejetje zakona.

Ugled Dimitrija Volčiča

Senat je na plenarnem zasedanju o zakonu razpravljal dva dni, 13. in 14. februarja 2001. Zasedel sem mesto na tribuni za novinarje. V Rimu je bil tudi kolega Sandor Tence, ki je tedaj ves čas podrobno spremljal postopek. Razprava je bila zelo ostra: Camber je poskušal za vsako ceno zaustaviti postopek. Vložil je kopico amandmajev in pri vsakem glasovanju izmenično zahteval preverjanje sklepčnosti ali elektronsko glasovanje. Šlo je samo za zavlačevanje v upanju, da do sprejetja zakona ne pride.

Ampak na tistem zasedanju nesklepčnosti ni bilo; senatorji vladne večine so trdno vztrajali na svojih mestih. Ko sem kasneje senatorja Dimitrija Volčiča vprašal, kako je to dosegel, mi je razodel, da so na seji senatne skupine obravnavali dnevni red in ga vprašali, kaj bo imela stranka od odobritve tega zakona, on pa je odgovoril, da stranki to prinese dva poslanca in enega senatorja. To seveda ni bilo res, saj slovenska manjšina ni imela take volilne moči, pa četudi bi vsi glasovali za isto stranko, ampak Volčiču si senatorji niso upali ugovarjati. Njegov ugled je presegel običajno raven političnih odnosov.

Brez Dimitrija Volčiča še dolgo ne bi imeli zakona in morda bi nanj čakali tudi vseh zadnjih 25 let. Odločilna je bila tudi podpora tedanjega tržaškega župana Riccarda Illyja in škofa Evgena Ravignanija.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Pimorskem dnevniku