»Ko je na začetku devetdesetih izbruhnila vojna, se je moj oče znašel v njej«

V dvometraškem orjaku je ranjena duša. Ilija Janković, inženir v italijanskem energetskem podjetju in oče dveh hčerk, je v otroštvu izkusil bolečo izselitev iz male vasi blizu Požarevca. Prišel je v Trst, obiskoval italijanske šole, igral košarko v slovenskih ekipah. A ostaja zaveden Srb, kulturno dejaven tržaški Srb.

Kaj se vam zdi, da Tržačani trgu, ki je poimenovan po Garibaldiju, pravijo »piazza Požarevac«?

To je zato, ker se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja priselilo veliko Srbov, ki so bili večinoma iz Požarevca oziroma njegove okolice.

Zakaj ravno od tam?

Ko so prišli prvi, so se od ust do ust začele širiti informacije o Trstu. Prišli so novi, ki so se oprli na tiste, ki so že bili tu.

Pa vaš primer?

Moja stara mama je v sedemdesetih letih pogosto prihajala v Trst po ženske nogavice in kavbojke, ki jih je nato prodajala. Potem se je v Trstu ustalila. Zaposlila se je v gostilni Max na Opčinah, kjer je delala trideset let.

Ko ste se rodili, leta 1985, ste že imeli babico v Trstu ...

Da. Ko pa je na začetku devetdesetih izbruhnila vojna, se je moj oče znašel znašel v njej.

V uniformi JLA?

V letih 1991 in 1992 je v vojaški policiji služil okrog Vukovarja. Ko se je vrnil domov, je rekel, da so vsi ponoreli, da je treba oditi. Konec leta 1992 je šel k mami v Trst iskat delo. Čim se je zaposlil, nas je prišel iskat. Avgusta 1993 smo bili vsi – oče, mama, jaz in mlajša sestra – v Trstu.

Šok?

Dotlej sem živel v vasi Bratinac, pet kilometrov od Požarevca. Ena glavna cesta, ki se odcepi v stranske ulice. Sto hiš, štiristo prebivalcev, igranje na prostem, druženje s sosedi, brezskrbna svoboda ... S prihodom v Trst, v stanovanje, je vse to zmanjkalo.

So vam starši iskreno povedali, za kakšno selitev gre?

Spomnim se (pritečejo mu solze) ... maminega stavka. (Nastane dolga tišina)

Ne želite govoriti o tem?

(Nadaljuje z zlomljenim glasom) Mamo sem vprašal: »Odhajamo za vedno ali se bomo vrnili?« Odgovorila mi je: »Ne, Ilija. Gremo za nekaj let, tri, štiri ali pet in se potem vrnemo.« Tam se je moje življenje popolnoma spremenilo. Nekje sem prebral, da je življenje to, kar se ti dogaja, ko ga načrtuješ. Nekaj so nameni, nekaj je to, kar se v resnici zgodi.

Pogovor si lahko v celoti preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.