Ko so našli mrtvega Tomaža Humarja

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o tragičnem koncu reševalne akcije slovenskega alpinista Tomaža Humarja. Članek je bil objavljen v nedeljo, 15. novembra 2009.

KATMANDU – Himalaja je ponovno terjala življenje slovenskega alpinista.

Švicarski reševalci so včeraj zjutraj našli mrtvega Tomaža Humarja, ki so ga poskušali rešiti že več dni, potem ko se je 9. novembra ponesrečil in obtičal na pobočju gore Langtang Lirung. Humarjeve posmrtne ostanke so s helikopterjem prepeljali v bazni tabor. Tomaž Humar je od leta 1977 že 22. slovenski alpinist, ki je našel smrt v himalajskem gorovju, družini pa sta že izrazila sožalje slovenski predsednik Danilo Türk in premier Borut Pahor.

Iz Nepala so včeraj navsezgodaj prišle v Slovenijo tragične novice. Potem ko je zadnje dni reševalno akcijo oviralo slabo vreme, je v noči na včeraj Humarju na pomoč odletela skupina treh izkušenih reševalcev iz švicarskega Zermatta. Po prvih ugotovitvah je imel Humar zlomljeno nogo, njegovo življenje pa se je po vse verjetnosti končalo že v ponedeljek oziroma najkasneje v torek po spustu z 7227 metrov visoke gore, najvišje gore v himalajskem pogorju Langtang, ki se nahaja jugozahodno od osemtisočaka Šiša Pangma.

Kaj natanko se je zgodilo s 40-letnim alpinistom, po vsej verjetnosti po besedah slovenskega alpinista Vikija Grošlja, ki je reševalno akcijo koordiniral v Sloveniji (v Nepalu jo je predsednik tamkajšnje planinske zveze Ang Tsering, iz Švice pa vodja reševanja v Zermattu Gerold Biner), ne bo mogoče ugotoviti: »Ali je šlo za padec, za plaz, ki ga je poškodoval, ali kaj drugega, to najbrž ne bo nikoli jasno,« je dejal.

Tomaž Humar, ki se je rodil leta 1969 v Kamniku, je veljal za enega najboljših alpinistov na svetu, še posebej potem ko je leta 1999 opravil vzpon na Daulagiri po južni steni, poleg tega je osvojil npr. še Aconcaguo, Anapurno, Nuptse, Šiša Pangmo in mnoge druge. Prejel je Bloudkovo nagrado in Encijan za življenjsko delo, dvakrat je bil nominiran za Zlati cepin, bivši slovenski predsednik Milan Kučan pa ga je odlikoval s Častnim znakom Republike Slovenije. Avgusta leta 2005 so ga po šestih dneh rešili z gore Nanga Parbat. Po tistem dogodku je ustanovil fundacijo za izgradnjo bolnišnice pod Himalajo. Po letu 2005 je na odprave odhajal popolnoma sam. Tako je bilo tudi tokrat, ko je goro Langtang Lirung skušal premagati s solo vzponom, ki se je začel 5. oktobra.

V ponedeljek, 9. novembra zvečer, je nepalska zveza iz baznega tabora prejela klic šerpe Jagata, ki je sporočil, da je Humar na višini 6300 metrov doživel nesrečo in da je zahteval takojšnjo pomoč. Naslednje jutro, 10. novembra, so štirje nepalski reševalci s helikopterjem pripeljali do baznega tabora opremo za reševanje. Območje so preleteli, a Humarja niso odkrili. Nato so se lotili klasičnega reševanja: 11. novembra so pritrdili skoraj 500 m vrvi, uspeli priti na kraj, ki naj bi opisal Humar, a ga niso našli.

Šerpa Jagat je bil zadnjič v stiku s Humarjem 10. novembra ob 10. dopoldan po tamkajšnjem času, ko mu je Tomaž uspel povedati le: »Jagat, to je moj zadnji.« Slišati je bilo, da je v zelo slabem stanju. Šerpe so se vrnili v bazni tabor 12. novembra zaradi poslabšanja vremena in sneženja.

V Katmandu so nato 13. novembra prišli reševalci iz Švice, ki so včeraj zgodaj zjutraj z dvema helikopterjema odleteli proti gori Langtang, kjer so začeli s pregledovanjem terena in nazadnje odkrili smrtno ponesrečenega alpinista. Humarjevi družini je včeraj izrekel globoko sožalje predsednik Republike Slovenije Danilo Türk, za katerega Tomaž Humar »ne bo ostal v spominu le kot vrhunski plezalec in izjemen športnik, pač pa tudi kot človek s širokim nasmehom in človek z neustavljivo željo doseči nemogoče.« Sožalje sta izrazila tudi slovenski premier Borut Pahor in predsednik nepalske zveze Ang Tsering.

S Humarjevo smrtjo se je število slovenskih alpinistov, ki so so od leta 1977, ko je na pobočjih Hidden Peaka izginil Drago Bregar, do danes izgubili življenje na Himalaji, povzpelo na dvaindvajset, med temi so npr. Nejc Zaplotnik, Janez Jeglič in Pavle Kozjek, k slovenskim žrtvam pa je treba prišteti tudi šerpo Ang Phuja, vodjo višinskih nosačev jugoslovanske odprave na Everest leta 1979. Slovenski alpinizem je prav v zadnjem letu prizadela izguba treh vrhunskih alpinistov in gorskih reševalcev: poleg Humarja se avgusta lani z gore Mustagh Tower ni vrnil Pavle Kozjek, oktobra letos pa se je na osemtisočaku Manasluju smrtno ponesrečil Franc Oderlap. (STA)