Korenita prenova Evrope odločilna za usodo levice

Statististični podatki so dokaj soglasni: z globalizacijo in s prevlado neoliberističnega pristopa so se razlike med premožnimi in manj premožnimi znatno povečale. To velja za ves svet na splošno, saj največji del bogastva upravlja majhna peščica ljudi, velja pa tudi za razvite zahodne države, v katerih so se razlike prav tako povečale in močno škripa tisto »socialno dvigalo«, ki je v preteklosti tudi pripadnikom manj premožnih slojev omogočalo, da se s svojo sposobnostjo povzpejo po družbeni lestvici. Še najbolj prizadeti so mladi, ker so mnogi med njimi obsojeni na prekarnost in nimajo velike perspektive za prihodnost, saj kaže, da ne bodo živeli boljše od svojih staršev, ampak jim grozi bolj kisel vsakdan.

Človek bi pričakoval, da se z večjo stisko krepi tudi opredelitev ljudi za napredne levo usmerjene sile, ki so se vselej borile za večjo socialno pravičnost, za bolj uravnovešeno porazdelitev bogastva in zato, da ne bo nihče potisnjen na obrobje, paradoksalno pa v razvitih državah prav te sile preživljajo hudo krizo, postajajo politično obrobne, predvsem pa se ne zdijo sposobne ponuditi ljudem prepričljiv družbeni in politični načrt, ki bi lahko v novih razmerah lahko udejanjal vrednote levice.

Ob koncu prešnjega stoletja je bilo mogoče priti od severnega do južnega konca stare celine ne da bi pot vodila po državi, ki jo je upravljala desnica. In tudi v obdobjih, ko ni imela krmila oblasti v rokah, je imela leva sredina nezanemarljivo vlogo na političnem prizorišču, ker je s svojo kulturno hegemonijo pogojevala svet idej, predvsem pa je dala svoj pečat evropski politiki z gospodarsko in socialno politiko, ki je usklajevala državo in trg, se zavzemala za pravičnejšo porazdelitev bogastva in za manjši razpon v razlikah.

Ob koncu prejšnjega stoletja je tudi kazalo, da se bo znala leva sredina prenoviti, obenem pa ostati zvesta sama sebi in lastnim vrednotam, saj je iskala nove poti, da odpravi etatistične ekscese preteklosti, uskladi zasluge in potrebe, varnost in demokracijo, socialno varnost in zdrave bilance. Poskusi niso obrodili velikih sadov, dvajset let potem je na levi sredini samo veliko ruševin. Volilna teža progresistov upada (te sile upravljajo danes slabo petino državljanov EU), njihovi tradicionalni volivci (delavci, intelektualci, ljudje, ki so angažirani v volunterskih organizacijah) jih zapuščajo in se razočarani odločijo za absentizem ali pa prisluhnejo sirenam ekstremne alternative, naj bo desničarska ali levičarska, katerih skupni imenovalec je protisistemska nastrojenost.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.