Sobota, 27 november 2021
Iskanje

Mala gora med Bazovico in Opčinami

Ob 80. obletnici spopada med člani organizacije TIGR in fašističnim okupatorjem

17. maj. 2021 | 17:28
Dark Theme

V teh dneh mineva 80 let od spopada treh članov organizacije TIGR s fašističnim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici, v katerem je življenje izgubil Danilo Zelen. Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske je v soboto na kraju spopada priredilo spominsko svečanost; slavnostni govornik je bil tržaški zgodovinar iz Znanstvenega raziskovalnega središča Koper dr. Borut Klabjan. Njegov govor objavljamo v celoti.

Ko sem sprejel vabilo, da spregovorim ob tako pomembnem kraju spomina, je bilo to obeležje nekoliko manj kontroverzno od tega, kar je danes, a zgodovinarji, ki se s tem ukvarjamo, vemo, da spomeniki in spominska obeležja spreminjajo pomen v času. Za tistega, ki to preučuje, je še najbolj zanimiv del vprašanja, kako do tega pride in zakaj, morda celo še bolj od tega, kaj se je ZARES zgodilo tistega 13. maja 1941. Zato vam ne bom razkril RESNICE, temveč bom v svojem razmišljanju izpostavil nekaj vidikov, ki so bili v zadnjem času manj v ospredju, a predstavljajo pojmovno os, okrog katere se vrti razumevanje slovenske preteklosti in sedanjosti.

Do nedavnega spopad med tremi TIGR-ovci in pripadniki italijanske vojske na Mali gori ni imel posebnega pomena v slovenskem spominskem koledarju, v prejšnjih dveh desetletjih pa je začel pridobivati na pomenu kot kraj, kjer naj bi prišlo do prvega spopada med protifašisti in okupatorsko vojsko. A vprašanje je nekoliko omejujoče in želja po razkrivanju protifašističnega primata izgubi na pomenu, če ni postavljena v pravi zgodovinski kontekst. Zato ne moremo mimo razumevanja časa in prostora, v katerem se je spopad zgodil, saj drugače tvegamo ahistorične interpretacije, ki ne prispevajo k bolj poglobljenemu razumevanju zgodovinske kompleksnosti. Za Danila Zelena, Ferda Kravanjo in Antona Majnika je bil napad na Jugoslavijo aprila 1941 in spopad na Mali gori mesec kasneje resda pomemben, za Zelena celo usoden dogodek, a ga ni mogoče iztrgati iz niza njihovega večletnega protifašističnega delovanja. Zelen in drugi so bili že dolgo na spisku italijanske policije in akcij proti fašistom se niso lotili aprila 1941, ker so nemške, italijanske in madžarske čete vkorakale v Jugoslavijo. Morda so invazijo celo pozdravili in se veselili vojne s sosednjo Italijo v prepričanju, da bo Jugoslavija zmagala, kar bo privedlo do priključitve tedanje Julijske Krajine Jugoslaviji. Tako piše Stanko Petaros iz Boršta pri Trstu v rokopisu, sestavljenem septembra leta 1953 v bolnici v Zagrebu, malo preden bi umrl. Septembra 1931 sta ga Ivan Marija Čok in Albert Rejec, vodilna lika TIGR-a, ki se nista strinjala, da skupaj z drugimi protifašističnimi gverilci vodi samostojne akcije – tako trdi Petaros –, dala zapreti v ljubljanske zapore in ga nato, skupaj z drugimi tovariši, izgnali v kmetijsko kolonijo v Bistrenici v Makedoniji, nedaleč od grške meje, kjer naj bi primorski Slovenci, ki so odhajali iz Italije, »pojugoslovanili« tamkajšnje območje. Zanimivo je brati, kako ga je v Skopju vodja Vardarske banovine poklical na razgovor in mu utemeljil odločitev, ki je imela čisto praktične mednarodno politične okoliščine: »Pojasnil mi je, da ni primeren čas, da bi odhajali na razne atentate v Italijo. Takšna dejanja, da lahko privedejo do vojne med Jugoslavijo in Italijo, kar pa bi bilo zelo neprimerno, ker Jugoslavija ni pripravljena in oborožena za vojsko. Povedal sem mu, da mi mladinci organizacije TIGR nasprotno želimo, da pride do vojne, da čim prej osvobodimo Julijsko krajino«.

Častna straža SV (NATALI P. NARDIN)
Častna straža SV (NATALI P. NARDIN)

Primer Stanka Petarosa je razmeroma nepoznan, zato sem ga izbral. Gre pa za osebo, ki je z Danilom Zelenom in drugimi protifašisti sodelovala pri nekaterih izmed najdrznejših akcij, ki jih pozna kronologija medvojnega protifašizma. Ta namreč se ne prične v spomladanskih dneh leta 1941, temveč sega v obdobje po prvi svetovni vojni. Za Zelena, doma iz Senožeč, Kravanjo, rojen v Čezsoči, in za Majnika iz Volč pri Tolminu, se je okupacija začela leta 1918, ko so Primorsko zasedle italijanske čete, ne pa aprila 1941, ko so Jugoslavijo napadle sile osi. Njih je rapalska pogodba novembra 1920 in priključitev Kraljevini Italiji marca naslednjega leta spremenila v Zamejce. Bil je čas, ko je Zamejstvo segalo od Gorice do Sežane, Idrije, Tolmina vse do Postojne in čez. Zaradi tega so že sredi dvajsetih let, potem ko je italijanski fašistični režim v bistvu napovedal Slovencem in Hrvatom izginotje, organizirali nasilno protifašistično delovanje. Simbolni začetek je bil zanje prej požig Narodnega doma v Trstu kot pa korakanje bersaljerjev po Tromostovju. Zato je mogoče trditi, da je bilo streljanje na Mali gori nad Ribnico le eden izmed spopadov Zelena in tovarišev, ki je Zelena v dolgi karieri protifašističnega gverilca stalo življenje.

Zelen, Kravanja in Majnik niso bili edini. Oblike upora so bile neštete, a nemalo je bilo tudi prilagajanja novim razmeram in prišlo je do sodelovanja z novimi oblastmi, ne nazadnje tudi s fašisti, še toliko bolj, ko so ti prišli na oblast. Čeprav o tem manj govorimo, je bilo tudi med Slovenci kar nekaj fašistov, še več pa takih, ki so se novim razmeram kratko malo prilagodili. Življenje teče dalje in kljub fašistom je bilo potrebno zjutraj vstati in nekako preživeti do naslednjega dne in po možnosti še dlje. Zato je bila slika o Slovencih v času od konca prve svetovne vojne do spomladi leta 1941 zelo pestra. Nekateri izgnani, drugi osvobojeni, nekateri izseljeni, drugi manjšinci, zraven njih asimilirani ali pa taki, ki jim je bilo za vse skupaj bolj malo mar, samo da je bila skleda polna. Nekateri pa so po sili razmer postali uporniki in svoje nestrinjanje izražali na raznolike načine. Nekateri so se odločili za požiganje šol in vrtcev, ki jih je država iz slovenskih in hrvaških spremenila v italijanske z namenom, da »tujerodne« otroke spremeni v Italijane. Drugi so to počeli z izobešanjem slovenskih narodnih barv ali pa rdečih zastav, s petjem prepovedanih pesmi, z uboji fašistov in njihovih sodelavcev, z bombami proti časopisom, ki so širili protislovenski rasizem, in proti simbolnim krajem italijanske nadvlade, kot je tako imenovani svetilnik zmage nad Barkovljami, pri Trstu, ki ga Ferdo Bidovec in drugi antifašisti niso uspeli razstreliti.

Mala gora med Bazovico in Opčinami

Primorsko protifašistično delovanje je bilo skratka raznoliko in se je v letih spreminjalo. Nekateri so se povezali z ORJUNO, organizacijo jugoslovanskih nacionalistov, drugi so delovali znotraj organizacije TIGR, ali pa v obeh, tretji so bili Borbaši, povezani v podtalno mrežo, ki je delovala v Trstu, na Krasu, v Bregu in vzdolž Istre. Ko so na kranjskem pokopališču na pol konspirativno, na pobudo tržaškega emigranta Draga Žerjala, postavili prvi protifašistični spomenik na svetu, je to bilo septembra 1931 v čast ustreljenim Vladimirju Gortanu iz Berama pri Pazinu, in Ferdu Bidovcu ter tovarišem, ustreljenim v Bazovici. Kljub temu, da ne smemo zanemariti spremenjeni kontekst, ki ga je prinesla invazija aprila 1941, bi bilo zgrešeno ne upoštevati rdeče niti, ki spopad na Mali gori povezuje z Gortanom, s streli v Bazovici in ne nazadnje z aretacijami, ki so v letih 1940 in 1941 prizadele primorsko protifašistično mrežo in nato privedle do ustrelitve Tomažiča in drugih tovarišev na Opčinah decembra leta 1941.

Mala gora med Bazovico in Opčinami

Verjetno je prav drugi tržaški proces s svojimi raznovrstnimi obtoženci eden izmed najboljših pokazateljev, kako raznolika je bila protifašistična družba, ki se hkrati zrcali tudi v Mali gori, oziroma v njenem nadaljevanju, ko težko ranjenemu Ferdu Kravanji uspe zbežati iz ljubljanske bolnišnice. Italijanskim oblastem se je pretvarjal, da je Đuro Jovanović, rojen v Čikagu, ki se je vrnil v rodno Srbijo, a je zaradi vojnih razmer zabredel v kočo v Sloveniji. Kljub karabinjerskim stražam ga je iz postelje rešilo medsebojno sodelovanje med Osvobodilno fronto, sestro Antona Majnika Marijo, redovnico Jedert Kersmančevo in njenim spovednikom, ki ji je dovolil lagati, »kadar gre za rešitev človeškega življenja«, bivšim dravskim banom Dragom Marušičem, doktorjem Mirkom Dergancem in drugimi zdravniki z Venčeslavom Arkom na čelu. Sodelovanje in averzija proti italijanski okupaciji sta skratka omogočila pobeg enemu izmed najbolj iskanih banditov, kot so protifašističnim upornikom pravile okupacijske oblasti. Kravanja se je še nekaj časa skrival in nato leta 1942 vstopil v partizane. Iz njegovega življenjepisa, ki ga je baje takrat sam spisal, a je kasneje prišel v roke italijanski vojski, opisuje ne samo predvojne požige šol, ampak tudi zbiranje prostovoljcev za državljansko vojno v Španiji in diverzantske napade na železniško progo na Koroškem, leta 1940, v času, ko je bilo opravljanje takih akcij na ozemlju Tretjega rajha skorajda nepredstavljivo početje. O Mali gori piše bolj malo: »Šel sem v Zverce k Zelenu za 14 dni, nato v Malo goro, kjer so nas napadli Italijani. Bil sem ranjen v pljuča, Italijani so me prijeli in odvedli v Kočevje«. Iz tega ne zvemo nič novega. Prej obratno, a vprašanje zakaj temu dogodku ni posvetil večje pozornosti, bo potrebno šele preučiti.

Žal se je pozornost večkrat usmerila v apriorne sodbe, manj pa v primerjavo virov in analitično razčlenjevanje podatkov, kar pa bi le omogočilo boljše poznavanje protifašistične dediščine in protirežimskih vzgibov, prispevalo bi k bolj natančnemu razumevanju, kako so potekale protirežimske aktivnosti, koliko so bile uspešne, koliko podpore so imele med prebivalstvom, kako so se razmere spremenile z začetkom vojne aprila 1941 in kako so se novemu stanju prilagodili novi in stari protifašistični gverilci. Trenutno ni mogoče vsega pojasniti, a za zaključek gre ob raznolikosti protifašističnega upora le izpostaviti dejstvo, da so s svojim bojem prav gotovo stopili v vrste velike in raznolike koalicije, ki je v času druge svetovne vojne premagala fašistični in nacistični režim.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Želel/a bi, da vlada državljanski socialni dohodek (it. reddito di cittadinanza):

13. nov. 2021 | 6:00
Obdrži
Obdrži, toda v spremenjeni obliki
Ukine
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo