Marijan Markežič: Praznik družine, luči, miru, upanja ...

Ko sem te dni opazoval otroka, kako je začel jesti banano, sem pomislil na božične praznike. Otrok je najprej počasi odstranil bananin olupek, nato pa je z užitkom ugriznil v sočni sadež.

Glej, sem si mislil, tako moramo ravnati za Božič mi odrasli. Če hočemo dojeti ta dan, njegov velik in globok, edinstven pomen, moramo najprej odstraniti vse neužitno, v katerega ga je odela velika in mala trgovina veselega decembra, odstraniti vse, kar je odvečnega, balast, da bo lahko zablestel v vsem svojem čudovitem sporočilu življenja.

Božič se tiče vsakega človeka, vernega in nevernega. Že s svojim rojstvom je nudil lekcijo ponižnosti in preprostosti. Če bi ljudje potrebovali napredek, bi Bog poslal znanstvenika. Če bi potrebovali moč in oblast, bi poslal vojskovodjo in politika. Če bi potrebovali imetje in denar, bi poslal bogataša. Toda človek je potreboval in še vedno potrebuje ljubezen, dobroto, solidarnost, pravičnost, odpuščanje, mir. Pošilja nam otroka, da bi z njim rasli in postajali še bolj človeški in še bolj božji.

Božič je vsakokrat, ko se posmeješ bratu in mu ponudiš roko. Božič je vsakokrat, ko ostajaš v tišini in prisluhneš bližnjemu, mu pomagaš, tolažiš, daješ, ne da bi pričakoval plačila. Božič je vsakokrat, ko dovoliš Gospodu ponovno rojstvo. Zato nam tudi danes blagodejno odzvanja Jezusova beseda: Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja!

Vemo, kako lahko že majhna lučka skozi majhno špranjo osvetli velik prostor. Vsaka lučka, vsaka repatica pa pusti za sabo sled. Zato imamo skavti posebno pravilo, da moramo ta svet zapustiti vsaj malo boljši.

Ključ do te božične sreče in sreče za naš vsakdan nam nevsiljivo ponujajo v roke preprosti, verni in radovedni pastirji v prvi božični noči. Pojdimo v Betlehem, so navdušeno vzklikali ... In šli so, takoj so poslušali angele. Bili so odprti za božje sporočilo in niso bili razočarani. Evangelist ne pozabi poudariti njihovo prvo zadržanje, ko so našli Dete: Čudili so se! Takoj nato pa Boga častili in hvalili.

Stari filozof Platon je dejal, da se filozofija začenja z začudenostjo. Pa ne le filozofija. Tudi vera se v človeku porodi v čudenju in občudovanju. Človeštvo ne bo nikoli izginilo zaradi pomanjkanja hrane, znanja ali zaradi bolezni, lahko pa izgine, če ne bo znalo ničesar več ceniti in se čuditi.

Slava Bogu in mir ljudem dobre volje. Mir se bo rodil iz slave, ki jo bomo dali Bogu. To je edini pravi mir. Kako najti ta mir? Rešitev je lahko samo v tem, da se zavestno ustavim, najdem trenutek tišine, molitve, meditacije, da napolnim baterije, da ob vsesplošnem hrupu, ki ga tudi sam ustvarjam, slišim trkanje presežnega na vrata mojega srca. Razumeti moram, da je kljuka od znotraj, da je največ odvisno od mene, če bo On vstopil, v meni prebival in z mano delal pri reševanju napetih, zapletenih družinskih, delovnih in družbenih odnosov, da prihaja v našo naglico, našo nemoč, ekonomsko in moralno krizo, v našo slabost ...

Še je čas, da nekaj storimo. Ne bomo reševali vprašanj velikega sveta. Rajši začnimo reševati vprašanja našega malega sveta. Reši tisto, kar je dosegljivo, tu pred teboj, pred tvojimi očmi. Ali še bolje: tu v tvojem srcu, v tebi samem, v tvojem lastnem življenju – po preverjeni teoriji majhnih korakov in s pozitivnim nabojem. Namesto tarnanja, da imajo rože trnje, se rajši zahvaljuj, da na trnju rastejo rože.

Preprosto globoko božično veselje ne potrebuje opoja, alkohola in mamil. Zanj tudi ni potrebno, da vse imam, vse kupim, vse vidim, vse doživim. Za pristno veselje velja podobno kot za srečo: ni zunaj nas, pač pa v nas. Ni v količini dobrin, ampak v kakovosti. Če prižgemo luč v temni sobi, se sicer nič ne bo spremenilo, toda vse je osvetljeno. Vsaka stvar se pokaže v svojih resničnih oblikah. Kdor je v osvetljeni sobi, lahko stvari čisto drugače uporablja in opazuje.

Božič je praznik luči, vir energije ... Če je srce toplo, potrebuje manj zunanje nafte, ker ima duhovno energijo, neizčrpno biomaso v sebi.

Vrata v štalico jaslic so ozka in nizka, zato se moramo skloniti, priznati svoje pomanjkljivosti, nepotrebne stvari pustiti zunaj, da nas ne ovirajo pri osebnem srečanju z Njim. Potem bomo veliko lažje dali SLAVO BOGU in prinašali MIR današnjemu ČLOVEKU, ki ga tarejo različne skrbi in problemi.

Solidarnost, skupno delo za boljši jutri in Božja pomoč naj nam bodo svetla zvezda vodnica. Tako bomo Božič lahko podaljšali na celo leto!

Vesele božične praznike!