»Med vojno sem ugotovil, da si v življenju nočem več jemati odgovornosti«

Vojna zaznamuje življenje in literarno ustvarjanje Faruka Šehića. 56-letni bošnjaški pisatelj, avtor znamenite Knjige o Uni, ki živi v Sarajevu, se je tri leta boril v vrstah Armade Bosne in Hercegovine, kjer je poveljeval enoti 130 vojakov. Iz odgovornosti za vojake je po vojni v njem vzklila odgovornost, da ne bo molčal, da bo vedno na strani napadenih in tlačenih.

Kako je študent veterine postal vojak?
Ko sem bil na študiju v Zagrebu, je vojna na Hrvaškem divjala že leto dni. Vedel sem, da bo naslednja na vrsti Bosna in Hercegovina, pa sem se vrnil v domačo Bosansko Krupo, da bi pomagal pri ustanavljanju Armade Bosne in Hercegovine. Takrat nismo imeli vojske, da bi se ubranili pred agresorjem, sami smo se organizirali.

Kdo?
Kmetje, delavci, intelektualci, vsi, ki smo verjeli v Bosno in Hercegovino, državo za vse narode, ki v njej živijo. Tri leta sem bil na bojišču. Med nami ni bilo razlik. Izborili smo si, da je država obstala, pa čeprav so jo po Daytonskih sporazumih razdelili na entitete vzdolž etničnih linij. Narod brez države je namreč slej ko prej obsojen na propad. Bošnjaki nimamo rezervne države, kot jo imajo Hrvati ali Srbi.

Borili ste se s svojim očetom, nekaj časa vam je kot častnik poveljeval. Kaj pomeni deliti z najožjimi sorodniki tako grozovito izkušnjo, kot je vojna?
Oče je bil eden prvih komandirjev brigade teritorialne obrambe v novonastali državi. Za mnoge je bilo neobičajno, da se sin poveljnika bori na prvi frontni črti. Ko je bilo treba v akcijo, sem bil tam, nisem hotel, da bi drugi namesto mene tvegali. Ni bilo kam bežati, enostavno smo bili prisiljeni prijeti za orožje.

Ste pisali že pred vojno?
Od nekdaj je v meni tlela želja, da bi postal pisatelj. Pa ni bilo časa, med vojno ni bilo kaj filozofirati. Kot poveljnik čete sem vodil do 130 vojakov. V boju sem bil težko ranjen v nogo, ko sem si opomogel, sem se vrnil na bojišče. Skrbelo me je za soborce, veliko jih je bilo dosti starejših od mene.

Ste torej po vojni začeli pisati iz nuje, da na papir prelijete vse te brutalne izkušnje?
Po vojni sem ugotovil, da me je vojna osvobodila.

Kako to mislite?
Ugotovil sem, da si v življenju nočem več jemati odgovornosti. Niti za partnerko ali družino. Hudi prizori, mrtvi in ranjeni ljudi me niso prizadeli, zlomila me je odgovornost, dejstvo, da sem bil odgovoren za (ne)uspeh čete in življenja vseh teh ljudi. Pisati sem začel, ker sem čutil, da lahko postanem glas ljudi, ki tega glasu niso več imeli, oziroma so se po vojni usmerili v obnovo človeških odnosov, skupnosti, ki jo je uničilo nasilje. Videl sem namreč stvari od mikroskopskega do vesoljnega nivoja, ki jih drugi niso videli.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.