»Na Videmskem bi krajani izbirali med poknjiženo in lokalno obliko imena«

Prvi del serije intervjujev o slovenskih krajevnih imenih v Italiji zaključujemo z jezikoslovcem Matejem Šeklijem. Redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je na posvetu, ki je bil 7. oktobra v Špetru, spregovoril o standardizaciji krajevnih imen na Videmskem.

Narečne oblike krajevnih imen ne zadevajo zgolj videmske pokrajine. Razširjene so tudi drugod na Slovenskem. Bi navedli kakšen primer?

Seveda. Zemljepisna imena so nastala v točno določenem kraju in v tamkajšnjem narečnem govoru. Imena v slovenskem jezikovnem prostoru živijo predvsem v narečni obliki, v Ljubljani pravijo temu mestu Lublana, Kranj je tam Krajn ali Kran, Radovljica je Radolca. Imena pa se ne uporabljajo le na ožjem območju nekega narečja, temveč v celotnem slovenskem jezikovnem prostoru. Zaradi tega se je od pojava znanstvenega jezikoslovja v devetnajstem stoletju začelo poknjiževanje, standardizacija imen. Le-tem so bile »odvzete« tipične narečne lastnosti. V gorenjsko-dolenjskem prostoru je ponekod prišlo do otrditve mehkih lj in nj, ki pa v knjižni jezik ni bila sprejeta, narečna Kran in Lublana sta zato v knjižnem jeziku Kranj in Ljubljana. V primeru onemitve nenaglašenih samoglasnikov - Ribnca, Cerknca - so se ti spet vzpostavili, ker tovrstne redukcije v knjižnem jeziku ne upoštevamo, torej knjižno Ribnica, Cerknica.

Za videmsko pokrajino je bistven javni posvet Geografskega društva Slovenije in Slavističnega društva Slovenije o zemljepisnih imenih iz leta 1972. Zakaj je bil pravzaprav pomemben?

Posvet je bil organiziran kot razprava o standardizaciji zemljepisnih imen v slovenskem jezikovnem prostoru, tudi v zamejstvu. Na avstrijskem Koroškem je tako narečno Zila knjižno Zilja, Dobrla ves pa Dobrla vas. V Furlaniji - Julijski krajini pa so se zaradi manjšega poznavanja slovenskega knjižnega jezika na določenih območjih odločili, da se v lokalni rabi tega ne počne. Za razliko od Koroške, Tržaškega in Goriškega v Reziji in Beneški Sloveniji tedaj dvojezičnega šolstva še ni bilo, knjižnega jezika praviloma niso poznali. Na lokalni ravni se je torej predlagala uporaba narečnih oblik, torej v Reziji Bila in ne Bela, v Terski dolini Bardo in ne Brdo, Zavarh namesto Zavrh. Podobno velja za Nadiške doline, Špietar namesto Špeter.

Z Rezijo ste povezani že desetletja, preko spleta vodite tudi tečaje rezijanščine. Tamkajšnji prebivalci pa še vedno bijejo črkarsko pravdo, čeprav je rezijanščina po zaslugi nizozemskega jezikoslovca Hana Steenwijka dobila standardni zapis.

Rezija je kot Benečija bila del nekdanjega beneškega ozemlja, zgolj kratko obdobje je bila pod Avstrijo, knjižni jezik se za razliko od osrednjeslovenskih dežel v devetnajstem stoletju ni uveljavil. Rezijani so vajeni pisanja v italijanščini - Ravanca bodo zapisali kot Ravanza, Solbica pa kot Solbiza. Izobraženi in zavedni Rezijani, ki vedo, da gre za slovensko narečje, pišejo Ravanca in Solbica. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so Rezijani Hanu Steenwijku, vrhunskemu slavistu, poverili nalogo standardizacije svojega narečja. Leta 1994 je izdal rezijanski pravopis Ortografia resiana / Tö jost rozajanskë pïsanjë in predlagal slovenski način zapisovanja na primer sičnikov c, z, s, torej Ravanca, mïza, rösa. Ker pa se je zavedal, da večina Rezijanov ne pozna slovenskega črkopisa, je dopustil dvojnično zapisovanje teh glasov, torej tudi Ravanza, mïsa, rössa. Znanstveno utemeljeni pravopis se je uveljavil v drugi polovici devetdesetih let, ko je tedanji župan Luigi Paletti (1940-2023) podpiral znanstveno dejstvo, da je rezijanščina slovensko narečje.

Kdaj pa se je zalomilo?

Leta 2009 je takrat novi župan Sergio Chinese s pravopisno reformo zamenjal nekaj črk Steenwijkovega pravopisa: c je zamenjal z z, z pa s ś in še nekaj drugih stvari. Sklep o spremembi pravopisa je rezijanski občinski svet potrdil leta 2009. Ta sklep ni bil nikoli preklican. Občina mora pisati po tem spremenjenem pravopisu, zasebne ustanove pa lahko uporabljajo pravopis po želji. Tisti, ki pišejo po Steenwijkovem pravopisu, veliko objavljajo, zato razen nekaj krajevnih in drugih občinskih tabel »slovenski« zapis tipa Ravanca tudi prevladuje.

Kaj bi kot dialektolog predlagali za to območje? Se strinjate s sklepom iz leta 1972 o lokalni rabi narečnih oblik?

Jezikoslovci neke rešitve lahko zgolj nakažemo. Najprej se je treba vprašati, kakšno je danes na Videmskem poznavanje slovenskega knjižnega jezika. V Kanalski dolini je knjižni jezik prisoten, kaj pa južneje? V Reziji knjižnega jezika ni, niti v javnem šolstvu, še rezijansko narečje le počasi prihaja v šolo v obliki predmeta in sploh nesistematično. Prav tako tudi v Terski dolini ni slovenskih ne dvojezičnih šol, nekaj malega slovenščine se trenutno poučuje v Tipani, ostaja zgolj dvojezična šola v Špetru.

Osebno mi je všeč rešitev Furlanskega filološkega društva, ki v publikaciji Nons furlans di lûc (Furlanska krajevna imena) navaja furlansko knjižno obliko - friulano comune -, recimo Gurize, Gardiscje, zraven še lokalno obliko - friulano locale -, torej Guriza, Gardiscja, za Gorico in Gradišče ob Soči, ki je namenjena uporabi na lokalni ravni. Ta rešitev je bila tudi uradno potrjena s strani dežele.

Po furlanskem zgledu bi jezikoslovci torej tudi za slovenščino na Videmskem lahko izdelali dva seznama zemljepisnih imen, in sicer poknjiženih in tistih nekoliko bližje narečnim različicam, lokalno slovensko govoreče prebivalstvo pa bi se odločilo, katero od dveh želi imeti na lokalnih krajevnih tablah.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.