»Najhuje je bilo, ko so Nemci vdrli v hišo«

Ob naključnem srečanju na cesti je Anton Feri, ki bo kmalu dopolnil 92 let, namignil, da ima zgodbo, ki bi jo rad povedal. Bilo je nekaj dni pred tem, ko so v Gorici in Novi Gorici deaktivirali tri neeksplodirane bombe. Pogovor s čilim Štmavrcem, ki več kot pol življenja živi na Opčinah, se je začel tam.

Pravite, da ste gledali bombe, ki so padale na Gorico?

Da. Živeli smo v Štmavru, kar visoko, kakšnih 200 metrov pod Sabotinom. Ko smo slišali šum letal, ki so priletela z juga, smo stekli v hrib in gledali proti železniški postaji. Bombe so padale ena za drugo. Videli smo eksplozije in šele čez čas je do nas prišel še zvok. To bombardiranje železniške postaje ni bilo prvo. Doživel sem jih več.

Leta 1944 in 1945?

Da.

Koliko ste bili takrat stari?

Sem letnik 1932, se pravi 12 let. Spomnim se, da so najprej bombardirali goriško letališče. Drugič so bombe padle na Drevored 20. septembra, kjer je danes italijanski licej. Ne vem, kam so ciljali. Gospo Komjanc, ki je bila takrat mlado dekle, je vrglo na vrt Coronini, kar jo je pohabilo, ampak rešilo. Njena oče in mati sta žal umrla.

Kaj ste kot 12-letni »mulc« čutili ob teh bombardiranjih, prej strah ali radovednost?

Radovednost. Nismo se bali, ker smo bili vajeni vojne. Večkrat so recimo bombardirali solkanski most. Neke noči je burja preusmerila rakete in eksplodiralo je v gozdu tik pod našo vasjo.

Niti takrat se niste ustrašili?

Smo se bali, a smo vse prenašali. Naslednje jutro sem šel pogledat, kam so padle bombe. Prostor je bil ves razcefran, na dnu velike luknje sem videl granato, ki ni eksplodirala. Bilo je nevarno.

Vas zmrazi, ko pomislite, kod ste se sukali?

Danes me, ko pomislim, kaj bi se lahko zgodilo. Fantku pri sosedih je ročna granata eksplodirala v roki. Tudi on jih je pač odpiral.

Ste jih tudi vi?

Ja. Ko je 8. septembra 1943 italijanska vojska razpadla, so vojaki z Banške planote in Soške doline šli čez solkanski most in mimo naše vasi. Spraševali so nas, v katero smer morajo proti Italiji. Če bi bili hudobni, bi jim rekli, pojdite tja, od koder ste prišli ... (se nasmehne). Znebili so se marsičesa. Pobral sem njihove čelade, si jih zvezal čez rame in ena je padla na tla in mi skoraj prerezala ahilovo tetivo. Vzel sem še druge stvari, mitraljeza pa ne, ker je bil pretežek. Pobral sem veliko ročnih granat in jih za zabavo odpiral. Odtrgal sem varovalko, odvil ovoj in noter sta bila vžigalnik in eksploziv. Po vojni smo te granate uporabljali za lov. Vrgli smo jih v Sočo in ribice so se obrnile ... Tudi na vrhu Sabotina, kjer so bili med vojno Nemci, sem po vojni dobil več granat in jih ravno tako odpiral ...

So starši vedeli, s čim se igrate?

Niso vedeli! Vse sem delal na skrivaj.

Koliko otrok je bilo pri vas doma?

Sedem bratov in sestra.

Kaj je najhujše, kar ste doživeli med vojno?

Prihod Nemcev v našo hišo. To je bila tragedija. Moram pa vam prej povedati, kako je do tega prišlo. Moj starejši brat, rekli smo mu Pepe, je bil pri 19 letih vpoklican v italijansko vojsko. Ko je Italija kapitulirala, je bil v Bergamu in je od tam z vlakom prišel do Tržiča in potem peš domov. Podobno je bilo z mojim drugim bratom, rekli smo mu Ladič, ki je bil v posebnih bataljonih najprej v Cuneu in potem v Veroni. Obema je uspelo priti domov. V vas so medtem že prišli Nemci. Ko jih je mama zagledala, je rekla »ajej, kaj bo iz tega«.

Kdaj so vdrli v hišo?

Niso takoj. Nekaj mesecev je bil mir. Pepe in štirje drugi vaščani so se medtem pridružili partizanom in z Gregorčičevo brigado so v zapadnih Brdih uspešno napadli Nemce. Vrnili so se domov z nemško pelerino, baterijo na elektriko, mitraljezom, nemškim pasom z napisom »Gott mit uns«. Še dobro, da je moj oče ukazal skriti orožje v klet ter pelerino in pas v grme ... Malo po tem so Pepe in ostali štirje dobili obvestilo, naj se spet pridružijo partizanom. Dogovorili so se za kraj in uro odhoda; 17. decembra 1943, ob šestih, so se zbrali pri nas. Prinesli so zalogo hrane, pečen kruh in pečene piščance. Še mama je za mojega brata pekla jajce in kuhala, če se ne motim, nekaj polente. Bili smo okoli ognjišča in med predsobo in vrati kuhinje sem kar naenkrat zagledal moškega. Mislil sem, da je to komandant partizanov. Seveda ni bil. Zakričal je: »Hände hoch!« (roke gor).

Ste se ustrašili?

Takrat ja. Mama je v naročju imela šestmesečnega otročička, ki je jokal, in je rekla: »Marija s Svete Gore, pomagaj nam!« Nemec je odvrnil: »Keine Marie, keine Marie!« (nobene Marije). Vstopili so drugi Nemci z zajetimi fanti. En vojak je s puško dvakrat sunil enega od njih. »Banditen, Banditen!« je odmevalo, eden od fantov je moral tudi požreti rdečo zvezdo iz blaga. Stanje se je malo umirilo, ko so Nemci, ki so bili očitno lačni, pojedli vse, kar so našli v kuhinji. Moj oče, ki je znal nekaj nemščine, se je začel izgovarjati, da so mladi fanti nedolžni, da so se zbrali pod prisilo nekih Srbov, ki so medtem zbežali. Ne vem, koliko so mu Nemci verjeli. Najprej so želeli odnesti mojo sestro, ki je takrat imela 15 let, a jih je oče prepričal, naj jo pustijo pri miru. Zato so odpeljali očeta, moja dva starejša brata in ostale fante.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.