Namesto sprave spoštljiv odnos do mrtvih

Med nebotičniki in polji, ki se spuščajo do Save, je majhno pokopališče, ki spominja, da so bile Stožice nekoč vas, danes pa so predmestje, ki bo čez nekaj let postalo sestavni del mesta Ljubljana. Ob vhodu v lepo urejeno pokopališče se nahaja partizanski spomenik z grobnico padlih domačinov v NOB ter s kamnito ploščo, na kateri so vklesana imena od Italijanov pobitih talcev in žrtev kolaboracionistične Črne roke. Kakšnih petdeset metrov stran je nagrobni kamen za domače domobrance, nekje na pol poti med obema obeležjema je nagrobni spomenik z vklesanimi imeni domačinov, ki so padli v prvi svetovni vojni in ki počivajo na tuji zemlji.

Na majhnem vaškem pokopališču v Stožicah, od koder se lepo vidi Kamniške Alpe, se zrcali tragična slovenska zgodovina dvajsetega stoletja. Nobenih nepotrebnih besed o slovenski spravi, ki jih slišimo tudi v teh dneh, a trije ločeni in ne preveč oddaljeni spomeniki, ki sobivajo na domačem pokopališču. To ne pomeni enačenja idealov za katere so padli partizani in domobranci, a pieteto do mrtvih.

Simone Veil, ki je preživela holokavst in bila predsednica Evropskega parlamenta, je pred leti ob glasni polemiki o umestnosti grobišč okupatorskih nemških vojakov na nekem francoskem pokopališču dejala, da tudi ti mrtvi zaslužijo spominjanje, nobene prizanesljivosti pa do idej, za katere so bili poslani v smrt.