Neodvisnost predvsem za izboljšanje življenja Kataloncev

»Hi soc, hi som. Independència!« »Tu sem, tu smo. Neodvisnost!« To je geslo manifestacije katalonske civilne družbe ob 11. septembru, katalonskem nacionalnem prazniku, ki spominja na padec Barcelone v španski nasledstveni vojni leta 1714. Assemblea Nacional Catalana ANC, največja katalonska nevladna organizacija, je tudi letos na ta dan priredila množični shod. Pravzaprav so bile sočasno tri manifestacije, največja seveda v Barceloni, drugi dve v Gironi na severu in v Amposti na jugu. Kot običajno je bilo veliko zastav in seveda tudi ljudi, čeprav še zdaleč ne milijonske množice, ki smo je bili vajeni pred desetimi leti.

Vsebina je bila formalno osredotočena na neodvisnost, dejansko pa so bili letos nekateri novi poudarki, značilni za zadnja dogajanja. Prvi zadeva dejstvo, da tokrat ni govor samo o Kataloniji, pač pa dosledno o Katalonskih deželah. Ta pojem povezuje Katalonijo, Valencijo in Balearsko otočje. V zadnjem letu je prišlo v teh dveh regijah do velikih sprememb; obe upravlja Ljudska stranka (Partido Popular – PP) v bolj ali manj jasnem sodelovanju s skrajno desno stranko Vox; v Valenciji je morala vlada odstopiti zaradi neustreznega ukrepanja po lanskoletnih poplavah, na Balearskem otočju pa vlada krči rabo katalonščine v nekaterih ključnih sektorjih, med temi v zdravstvu. Zato se čedalje pogosteje pojavljajo težnje po veliki Kataloniji, čeprav v obeh regijah ni izrazitega gibanja za neodvisnost oziroma za veliko Katalonijo izven španske države.

V Barceloni je bil velik transparent osredotočen na neodvisnost, vendar je šlo za »uporabno neodvisnost«, če jo lahko tako opredelimo. Regija se sooča s številnimi problemi, ki jih je na zaključnem zborovanju, tokrat na največjem trgu Plaza Catalunya iznesel novi predsednik ANC Josep Vila. Svoj govor je začel z zelo pragmatično vsebino, s problemi, s katerimi se prebivalci srečujejo vsak dan: slabo vzdrževane ceste, slab železniški promet, čakalne vrste v bolnišnicah, slabi delovni pogoji zdravstvenega osebja, pomanjkljivo financiran izobraževalni sistem, nedosegljive cene stanovanj, zapostavljena kmetijska skupnost in za nameček ena najvišjih davčnih obremenitev v Evropi. Medtem pa socialna država iz dneva v dan razpada in propada. In potem poudarek: »Ne bomo molče gledali, kako se Katalonija iz dneva v dan slabša.« Od tod poziv vsem prebivalcem in organizacijam civilne družbe, sindikatom in podjetnikom k novemu dogovoru, ki bi Katalonijo vodil v neodvisnost. Na odru so se nato zvrstili predstavniki drugih organizacij, vendar je bila poanta letošnje manifestacije očitno dogovorjena. Lahko bi jo strnili s stavkom, da neodvisnost ni sama sebi namen, ampak sredstvo za izboljšanje življenjskih pogojev prebivalstva Katalonije.