»Nimam interesa pisati fikcije, zanima me naracija sveta«

Cikel intervjujev z naslovom Protagonist/ke/i začenjamo z Ervinom Hladnikom Milharčičem. Novinar, ki se je rodil v Novi Gorici in živi v Ljubljani, je najbolj uveljavljen slovenski reporter. Pogovor na njegovem domu se je začel z obžalovanjem, da se ni mogel udeležiti pogreba iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja, kamor ga je vabila iranska ambasada v Sloveniji.

Večkrat ste izjavili, da novinarstvo ni delo ali služba, ampak nekaj več.

Filozofija in interpretacija sveta me ne zanimata. Zanima me naracija sveta. Od nekdaj sem si želel živeti od pisanja, ne bi pa bil literat. Literaturo sicer berem, nimam interesa pisati fikcije. Privlači me uporaba literarne pripovedi z namenom, da opišem izkušnjo resničnega sveta.

Kako?

Ta resnični svet se meri v tisočih kilometrih, prevoženih z avtomobilom, in v tisočih zgodbah, ki sem jih poslušal. Te poskušam nato napisati tako, da prenesem običajno konfliktno situacijo na način, ki ga bralec lahko razume kot svojo zgodbo - ne glede na to, na katerem planetu ali kje se to dogaja. To so praviloma zelo dolge zgodbe.

V Ukrajino se redno odpravljate več kot deset let.

Leta 2014 sem bil v Kijevu med protesti na Majdanu Nezaležnosti - Trgu neodvisnosti. O Ukrajini sem takrat vedel zelo malo, le to, da so imeli leta 2004 svojo oranžno revolucijo. Pred dvanajstimi leti sem padel med tisti milijon ljudi, ki je zasedal glavni trg. Niso me zanimali zarotniški zapleti, zanimalo me je, zakaj ljudje tam stojijo sredi mraza in se ne premaknejo. Z njimi sem se pogovarjal in poskušal razumeti.

Kaj ste spoznali?

Osnovno sporočilo ljudi na trgu je bilo jasno: »Mi ne bi bili Rusija. To je Ukrajina, ni Rusija. Vemo, kaj je Rusija, vemo, kaj je Evropa, in mi bi bili to drugo.« Stvari so se seveda bistveno zakomplicirale.

Kaj vas je gnalo na to pot?

Skušal sem si razložiti, kaj se dogaja na mejah Evrope. Periferija Evrope se mi je zdela prostor, od koder prihajajo ideje. To se je izkazalo z Madžarsko, Poljsko, Češko, Slovaško in Slovenijo - tukaj nastaja nekaj novega, kar je Evropa začela oponašati. Gre za krizo reprezentativne liberalne demokracije in veselje do avtoritarnih oblasti. To so naše izkušnje; na Vzhodu ni močnih liberalnih tradicij, imajo pa bogate izkušnje z avtoritarnostjo. Skušal sem razumeti, za kaj dejansko gre na teh vzhodnih mejah Evrope in v čem je konflikt.

Kako izkazujete svojo radovednost?

Izhodiščno nastopam s stališča nevedneža. Čeprav malo blefiram, ker se v resnici informiram, nastopam kot nevednež, ki stanja ne razume. Ob tem, ko se soočaš s konfliktom, ti ne pomaga špekulirati o zgodovinskih razlogih ali krivicah iz prve in druge svetovne vojne. Meni je to vseeno. Zanimajo me preproste pripovedi ljudi, ki so se znašli v teh konfliktih in na svojevrsten način odločajo o tem, kako se bodo ti konflikti razvili. Na ta način sem pokril Izrael, Afganistan, Ameriko.

Ali predhodna prepričanja ali mnenja ne vplivajo na vas?

Pri tem sem fundamentalist. Nimam mnenja o ničemer, če nisem bil tam. Sodba nastane iz izkušnje: sklepam iz tega, kar sem videl, slišal in doživel. Lahko imam mnenje tudi o kvantni mehaniki, a to mnenje ne velja nič in o tem ne bomo pisali. Novinarstvo pa razumem kot fizično delo, ne intelektualno. Intelektualno delo je gledanje ekrana in skrolanje po Facebooku. S fizičnim delom pa bomo morda prišli do odgovorov.

Kako iščete ter nato najdete zgodbe in njihove pripovedovalce? Kako izbirate sogovornike?

Ključa sta dva. Če si sredi konflikta, poiščeš najbolj antipatičnega, hudobnega in zlega. Ta roka (pokaže na svojo roko) je stisnila roko generalu Mladiću, ustanovitelju Hamasa Ahmedu Yassinu, Bibiju Netanjahuju, nekaterim ajatolam, skoraj ni vojnega zločinca iz Bosne, s katerim se ne bi pogovarjal.

Kako vodite pogovore s temi ljudmi?

Predstavim se kot novinar, tega ne prikrivam. Tiste, ki ubijajo in organizirajo pobijanje, sprašujem: »Kaj vi delate, kaj mislite, da delate, razložite mi svoje.« Eni govorijo s tabo, eni te vržejo iz pisarne. Mladić me je vrgel iz pisarne, Bibi Netanjahu pa je z veseljem govoril z mano. Ta ključ je preprost: v Italiji sem govoril z Matteom Salvinijem, Giorgio Meloni, bil sem v Predappiu. Ko sta bila leta 2018 v Trstu antifašistični shod in shod gibanja CasaPound, uganite, kam sem šel. Za antifašiste se vedno najde čas, kdaj se pa zgodi, da imaš na voljo prave fašiste?

Kateri pa je drugi ključ?

Usedeš se in počakaš, da ljudje vprašajo, kaj delaš tam, in se razvijejo pogovori. Na vojaškem pokopališču številka 18 v Harkivu, kjer je deset tisoč ukrajinskih grobov in ob njih jokajo ženske, ne boš stopil do prve in je vprašal za prve vtise ob izgubi moža ali sina. Usedel se boš z njimi in počakal, da bo nekdo spregovoril s tabo. Vsiljiv si lahko do tistih, ki imajo oblast; pri tistih, ki so v istem položaju kot ti, pa počakaš, da se vzpostavi stik.

Baje, da vam to detektiranje zgodb še kar uspeva.

Neverjetno je, kako so ljudje pripravljeni pripovedovati svoje zgodbe, pa čeprav vedo, da jih sam ne boš rešil. Zaznajo pristnost tvojega zanimanja, že ker si prišel od daleč. Če blefiraš, te pa zavohajo takoj.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.