»Po moji izkušnji je makete konec šele takrat, ko začneš razmišljati o novi«

Hiša Antonia Bratusa stoji v starem jedru Križa. Do nje vodi značilni kraški borjač. Po stopnicah se povzpneš v bivalne prostore, vrata v pritličju pa odpirajo pot v povsem drug svet. Ko stopiš skozi njih, se pred tabo razprostre osupljiva reprodukcija železniške postaje po vzoru tiste v Divači. Maketa ima obliko črke L in meri približno 36 kvadratnih metrov.

Na njen so seveda tiri, vlaki, peroni, semaforji in vlečni daljnovod. A realistični in hkrati izrazito estetski naboj prispeva na tisoče drugih drobnih detajlov: od ovac na paši do gospe, ki se gola predaja sončnim žarkom. Ko geolog Antonio Bratus stopi za skrit računalnik, maketa oživi. Prižgejo se luči, vlak spelje proti Kopru, prostor napolnijo značilni zvoki železnice. Kot bi vstopil v pravljični svet.

Zakaj ste pri izdelavi svoje makete zgledovali po Divači?

Zgodba se začne v trenutku, ko smo prišli živet sem. Takrat sem sklenil, da si bom v tej hiši ustvaril lepo maketo. Prvi namen je bil, da bi jo zgradil v zgornjih prostorih, kjer imamo bivalne prostore.

Se je žena strinjala?

Postavila je nekaj tehtnih pogojev (se zasmeje) in zdaj lahko rečem, da so bile te omejitve smiselne. Maketa je v spodnjem nadstropju. Prvotni namen je bil, da bi ponazoril postajo v Nabrežini. V enem kamnolomu sem si tudi že priskrbel nekaj nabrežinskega kamna. A nekega dne sva šla z ženo hodit v okolico Rodika in videl sem stare slovenske vlake. To je bil prizor, ki ga v Trstu nisi mogel videti. Takrat je bilo na tukajšnji železnici tudi bistveno manj prometa. Pomislil sem, da bi raje ponazoril slovensko železniško postajo. Začel sem, čeprav je bilo na razpolago le malo kosov.

Kaj je prvo, kar naredi izdelovalec železniških maket?

Jaz sem s programom CAD izdelal načrt in določil traso, nato postavil prve tračnice in od tam začneš graditi krajino, ki obdaja železnico. A to gre postopoma, prej je treba postaviti vse električne priključke.

Vašo maketo sestavlja na tisoče kosov in koščkov. Na katerega ste posebej navezani?

Na vse. A naj zaradi simbolne vrednosti omenim ženino darilo ob poroki leta 2000. To je reprodukcija najhitrejše parne lokomotive iz časa Avsto-Ogrske. Nikoli ni prišla do Trsta. Moj najljubši model lokomotive je sicer sudman 109. Zasebno podjetje Südbahn jo je izdelalo ravno za relacijo Trst–Ljubljana. Primerek 03-002 je na ogled v muzeju v Ljubljani.

S 3D-tiskalniki je lažje izdelovati kose za maketo?

Prav gotovo. Moraš pa biti spreten. Jaz se še nisem lotil tega.

Bo moderna tehnologija pokopala romantiko?

Ne, obratno. Odpirajo se zanimive možnosti. A izdelki novih tiskalnikov zaenkrat niso dovolj rafinirani za današnjo raven maketarstva. Nekoč so bile makete v bistvu sestavljene iz tira in vlaka, ki je vrtel v krogu, zdaj se išče skrajna oblika realizma. Obstajajo moduli, izdelani po že določenih standardih, izdelovalci se srečujejo na sejmih in vzpostavi se nekakšno tekmovanje, ki bi ga primerjal s tekaško prireditvijo. Ni prave tekme, so pa ta srečanja priložnost za izmenjavo lastnih izkušenj.

Čeprav pravite, da ne tekmujete med sabo, koliko ljudi poznate, ki imajo večjo maketo kot vi?

Nekaj jih je, ni jih pa veliko. Morate vedeti, da velikost maket pogojujejo nacionalna okolja. V ZDA so makete ogromne, to pa iz treh razlogov. Američani imajo velike hiše in zato tudi več prostora na razpolago. Hkrati pa je ameriške železnice bistveno lažje reproducirati. Tam uporabljajo dizelski pogon, zato njim ni treba postaviti vseh tistih drogov z nitkami, ki jih vidite pri meni. To je noro delo. In nenazadnje – ameriška pokrajina je manj kompleksna kot naša.

Ste kdaj slišali za strast pevca Roda Stewarta?

Kaj da ne! E, on ima večjo maketo kot jaz. Več znanih ljudi ima strast za železniške makete. Govorilo se je, da je bil tudi Gorbačov nor zanje. Mislim pa, da bo ta konjiček na zahodu Evrope zamrl. V Italiji se zelo malo mladih ukvarja z maketarstvom. V Sloveniji je že drugače. Na Poljskem pa je železniško maketarstvo v izjemnem razmahu.

Zakaj prav tam?

Železniško maketarstvo je zelo angleška in nemška stvar, Angleži imajo tudi svojo čisto posebno merilo. Tudi Francozi imajo svojo zgodbo. Prišli pa smo do ravni, ko so znani proizvajalci kosov, tudi zaradi porasta cen, propadli. Zdaj kose izdelujejo na Kitajskem, kosov je manj in so dragi. Zato je na zahodu vnema bistveno manjša, na vzhodu, kjer si tega nekoč niso mogli privoščiti, pa je s povečanjem kupne moči izbruhnilo navdušenje. Na Poljskem še posebej, to pa zaradi zgodovinskih vezi z Nemčijo.

Kdaj se, če sploh se, zaključi izdelava makete?

Po moji izkušnji je makete konec šele takrat, ko začneš razmišljati o novi. Za to, ki jo imam, bi lahko rekel, da je zaključena. Prišli jo bodo med drugim fotografirat za italijansko specializirano revijo. A pravega konca ni nikoli. Naslednji korak bo – poglejte obraz moje žene v tem trenutku ... Ne bova več hodila na tekaška druženja, ampak bova hodila v telovadnice na sejme in si ogledovala nove vlakce (se zasmeje).

Kdaj bo torej vaša maketa zares dokončana?

Upam, da nikoli.