Pod pretvezo reda se uvaja rasizem

Včerajšnji svetovni dan beguncev je minil v duhu razdvojenega časa, v katerem živimo. Najvišje institucije so pozivale k spoštovanju mednarodnega prava in zaščiti ljudi, ki bežijo pred vojnami in nasiljem. Slovenska predsednica Nataša Pirc Musar je opozorila na odgovornost družbe do ljudi, ki potrebujejo zaščito. Njen italijanski kolega Sergio Mattarella pa je zapisal, da prisilna razseljevanja niso neizogibna usoda, temveč posledica mednarodnih razmer, za katere odgovornost nosimo vsi. Zoperstavimo se jim lahko, je poudaril, z »logiko razuma« in »močjo miru«.

Pod njunimi objavami so se takoj pojavila sporočila podpore, hkrati pa se je usul plaz vulgarnih in ksenofobnih komentarjev, za katere obstaja čudovit angleški izraz »shitstorm«. Tarča napadov so bili kajpak tisti, ki k nam prihajajo brez kapitala. Prišleki, migranti, begunci – za t. i. hejterje je to eno in isto, kajti vsi pomenijo varnostno in demografsko grožnjo. V tem sovražnem okviru razmislek o razlogih za beg ali odhod od doma v povezavi s soodgovornostjo zahoda za posledice kolonializma, postkolonializma in današnjega gospodarskega izkoriščanja revnejših držav sploh ne pride v poštev.

Ta teden pa se je pokazalo, da se demonizacija tujcev širi tudi zunaj skrajno desnih krogov. Po potrditvi nove uredbe o vračanju državljanov tretjih držav je bilo v sredo v Evropskem parlamentu slišati bučno ploskanje in glasne ter navdušene vzklike, saj uredba odpira pot strožjim postopkom vračanja, daljšemu pridržanju in migrantskim centrom v tretjih državah. Predvsem pa se normalizira nevaren govor o remigraciji – konceptu, ki je bil do nedavnega tabu in izključna ekskluziva najbolj nestrpne desnice.

Po podatkih UNHCR je bilo konec leta 2025 po svetu 117,8 milijona razseljenih ljudi. Največje begunske in razselitvene krize še naprej zaznamujejo DR Kongo, Sudan, Sirijo, Afganistan, Ukrajino, Libanon in Mjanmar. Palestinski begunci v razdejani Gazi se zaradi izraelskih napadov selijo iz enega začasnega zatočišča v drugo. Podobno se dogaja tudi v Libanonu. Zadnje številke so sicer nekoliko nižje kot leta 2024, upad pa je povezan predvsem z vrnitvami.

Lani se je namreč »domov« vrnilo 14,7 milijona beguncev in notranje razseljenih oseb. Večina pa se je vrnila v kraje in države z vprašljivo varnostjo, poškodovano infrastrukturo ter omejenimi storitvami in delom. V teh razmerah se hitro zažene nov krog bega, zaradi česar se razlike v javni razpravi o tem, kdo je pravno gledano begunec in kdo migrant, povsem zabrišejo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.