Pred enim letom na Krasu razsajal najhujši požar

Pred letom dni je v teh dneh, sredi julija, na Krasu začel divjati požar, kakršnega domačini dotlej še niso videli. Uničeval je gozdove. Resno je zapretil naseljem in jih ponekod tudi zajel v ognjene zublje ter vaščane odgnal v telovadnice in druga zasilna zavetišča. Ob avtocestah in regionalnih cestah je ogrožal vozila. Vse to se je sočasno dogajalo tako na slovenski kot na italijanski strani meje, saj ogenj ne pozna birokracije. K sreči so se slednje začasno in delno otresli tudi ljudje, tako da je bila pomoč slovenskih gasilcev na goriškem Krasu celo odločilna za to, da se ogenj ni razširil še v večji meri.

Iz dolgotrajne suše plameni

V prvi polovici lanskega julija so imeli gasilci in prostovoljci civilne zaščite na raznih koncih tako na Goriškem kot na Tržaškem opravka s posameznimi požari, ki so ob štiritedenski suši nastajali na povsem izsušenih terenih.

15. julija popoldne je na slovenski strani zagorelo na več krajih ob cesti med Mirnom in Opatjim selom. Požar so s helikopterji pogasili, dva dni zatem pa je tam spet začelo goreti, tako kot med Renškim vrhom in Temnico. To je bilo začetno dejanje katastrofalnega požara neslutenih razsežnosti, ki je v naslednjih dveh tednih in pol v Sloveniji zajel 3700 hektarjev površin (2900 teh v gozdovih). V najobsežnejši gasilski intervenciji v samostojni Sloveniji se je z ognjem borilo 20.000 ljudi, med njimi 15.000 prostovoljnih gasilcev iz vse države.

18. julija je Primorski dnevnik na spletu sproti poročal, da je na Cerju že pravi pekel in vsakič, ko je kazalo, da je požar pod nadzorom, jo je zagodel še veter. Medtem je 19. julija vse bolj gorelo na italijanski strani, na območju od Medjevasi do doberdobskega Krasa ter ob avtocesti; Trst je bil ob njenem zaprtju začasno odrezan od sveta. To so bili dnevi osuplosti, hude zaskrbljenosti, evakuacij naselij (prvi so bili na vrsti Sabliči, potem Jamlje, 23. julija še Gabrje in Vrh) in izjemno požrtvovalnega dela vseh tistih, ki so se borili z ognjem.

Domačini so pomagali, kolikor so mogli, tržaški in goriški gasilci so bili dejavni ob očitni kadrovski stiski, zato je bila pomoč iz Slovenije, kjer imajo prostovoljne gasilce skoraj v vsaki vasi, še kako dobrodošla. Gozdarska policija je gašenje koordinirala, prostovoljci civilne zaščite so bili vseskozi na terenu. Nevarnost je bila tem večja, ker so v gorečem gozdu pokale granate, smrtonosna zapuščina vojn naših dedov in pradedov.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.