»Kraji polni lepote in kulture, ki se napajajo z različnostjo, so utrpeli nezasluženo usodo – priča so bili srhljivim simbolom totalitarizmov: fojbam, koncentracijskemu taborišču na Rabu in Rižarni.« Še pred nekaj leti bi težko verjeli, da bo te besede nekoč izrekel predsednik italijanske republike na slovesnosti ob dnevu žrtev fojb in eksodusa. Sergio Mattarella pa si je to upal in tako je storil še en korak na poti sprave, na katero je pred tremi leti stopil s slovenskim kolegom Borutom Pahorjem.
Na slovesnosti je pred Mattarello spregovorili tudi zunanji minister Antonio Tajani. Slednji je nazorno predstavil usode izginulih in ubitih italijanskih oficirjev in karabinjerjev, ki »so jih Titovi komunisti«, potem ko so Trst »zasedli Slovani«, ubili le zato, »ker so bili Italijani«.
Tudi predsednik Mattarella se je v svojem govoru najprej osredotočil na »bes partizanov«, po obvezni uradni naraciji polpretekle zgodovine, pa je poskrbel za nekaj korakov v novo smer, s katero si italijanska javnost ni domača. Opozoril je namreč na »kompleksnost dogodkov tistih groznih časov« in na predhodno »brutalno protislovansko politiko fašističnega režima«, ki je zgodovinsko dejstvo in v kar ne sme nihče podvomiti. Omenjeno sicer ne more »upravičiti kriminalnih dejanj«, poudaril pa je, da nacionalizem neizogibno povzroči spiralo nasilja in vojne.
Mattarella je nato prešel na današnji čas, na politični napredek zadnjih let, ki ga krojijo sodelovanje in prijateljski odnosi. »Zgodovina nas uči, da so razlike bogastvo in ne plevel, ki ga je treba populiti,« je še dejal in pohvalil skupno delo Nove Gorice in Gorice pri pridobitvi projekta EPK 2025.
Med povabljenimi na slovesnost sta bila tudi Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, predsednika SGKZ in SSO. Njima sta pripadala sedeža v prvi vrsti in Mattarella je ob vstopu v dvorano rokovanje z gosti začel ravno pri njiju. Govor predsednika republike sta pohvalila zato, ker so bile njegove besede usmerjene v prihodnost. »Ob poslušanju in razumevanju bolečine drugih sem v sebi nosila spomin na Narodni dom, na prvi in drugi tržaški proces, na Lojzeta Bratuža in na tiste, ki so trpeli pod fašizmom,« je zaključila Ksenija Dobrila.