»Reprezentantom moramo ponuditi čim bolj čisto ‘gorivo’ za telo«

V današnjem poklicnem športnem svetu nič ni prepuščeno improvizaciji, predvsem nekaj tako ključnega, kot je prehrana športnikov. Zaradi tega imajo nogometne reprezentance svoje kuharje, ki skrbijo za pripravo »goriva« za telesa nogometašev. Švicarska reprezentanca, ki bo v noči oziroma v petek zgodaj zjutraj (ob 5. uri) v kanadskem Vancouvru nastopila na tekmi šestnajstine finala proti Alžiriji, je to pomembno vlogo zaupala Francescu Baraldu Sanu, v Gorici rojenemu 53-letnemu kuharskemu mojstru (mati Goričanka, oče Toskanec), ki že več let živi na Trbižu, kjer si je z ženo slovenskih korenin ustvaril družino.

Pred začetkom sodelovanja s švicarsko nogometno zvezo je Francesco Baraldo Sano nabiral izkušnje na najrazličnejših področjih, saj je obiskoval vojaško alpsko šolo, upravljal je trafiko na Trbižu, študiral je in delal v New Yorku, delal je kot stevard za Alitalio, z ženo je prevzel vodenje hotela v Ovčji vasi, sam pa je svoje kulinarično znanje nadgradil z izpopolnjevanji in delovnimi praksami po Evropi, ZDA in Aziji. Po vrnitvi v Italijo je kupil hotel z restavracijo na Trbižu, ki ga je prenovil, ga uspešno vodil deset let in ga nato prodal. Začel je sodelovati tudi s športnim svetom. Najprej z nogometnim klubom Udinese, nato z angleškim Watfordom (oba kluba sta bila v lasti družine Pozzo, op. av.), ter s številnimi drugimi nogometnimi, košarkarskimi ter zimskošportnimi ekipami.

Pred nekaj leti je začel nato sodelovati s švicarsko moško nogometno izbrano vrsto, sodeloval je tudi z reprezentanco do 21 let, v letošnjem letu pa so ga najeli tudi kot kuharja švicarske ženske nogometne reprezentance.

Kako se vam je ponudila priložnost sodelovanja s švicarsko nogometno zvezo?

Vse skupaj je bilo precej naključno. Iskali so kuharskega mojstra za nogometno reprezentanco, nogometni svet je konec koncev majhen, nekateri skupni stiki pri klubu Udinese Calcio pa so omogočili, da se je sodelovanje začelo.

Kako poteka normalen delovnik kuharja na svetovnem prvenstvu?

Vstanem okrog 6.30 zjutraj in grem v kuhinjo, kjer pripravim zajtrk, s katerim sem zaposlen do 10. ure. Po poldrugi uri pavze ob 11.30 začnem pripravljati kosilo, končam pa ob 14.30. Nato se spet odpravim v kuhinjo ob 17. uri, končam pa približno ob 21. uri. Vsak dan z ekipo, ki jo poleg mene sestavlja še kakih deset oseb, pripravljam hrano za 26 nogometašev in približno 40 članov odprave. Vsi glavni obroki – zajtrk, kosilo in večerja –so na voljo v obliki samopostrežnega bifeja, na katerem je vsak dan na voljo okoli sto različnih sestavin. Poleg treh glavnih obrokov nogometašem pripravimo še popoldanski prigrizek, prigrizek po treningu in še enega po večerji.

Na kaj mora biti pozoren kuharski mojster, ki pripravlja hrano za športnike tako visokega ranga?

Najprej je treba poskrbeti, da se ohranijo organoleptične in hranilne lastnosti vrhunskih surovin, ki jih uporabljamo. Le tako lahko preprečimo, da bi se izgubile njihove kakovostne lastnosti. Poleg tega moramo dosledno upoštevati določene prehranske smernice. Igralcem moramo namreč ponuditi čim bolj čisto »gorivo« za telo.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.