Slovenski »iredentisti« so bili predvsem borci proti fašizmu

Bruseljska podružnica združenja Giuliani nel mondo, ki jo vodi neutrudni Giulio Groppi, za svoje članstvo pripravlja zanimive pobude. Pred nekaj meseci je v Bruslju tekla beseda o Evropski prestolnici kulture Nova Gorica - Gorica, predzadnje srečanje pred poletnim premorom (na zadnjem je bil gost tržaški novinar in pisatelj Pierluigi Sabatti) pa je bilo posvečeno iredentizmom na vzhodni italijanski meji. O tem so po uvodnih besedah Itala Rubina razpravljali zgodovinarji Marta Verginella, Fabio Todero in Renate Lauzer.

Marta Verginella z ljubljanske univerz je obravnavala vprašanje nasprotujočih si slovenskih in hrvaških iredentizmov, pri čemer se je osredotočila tudi na problematično uporabo izraza iredentizem za slovensko in hrvaško antifašistično odporniško gibanje po prvi vojni. Ta gibanja so se namreč kmalu morala soočiti z italijanskim fašizmom, ki je svoje prve nasilne korake naredil prav v Julijski krajini s požigom tržaškega Narodnega doma, a ne samo.

Zgodovinarka je omenila dva velika tržaška procesa (1930 in 1941) proti slovenskim antifašistom. Tako imenovano tržaško vprašanje, ki ga nekateri pripisujejo Titovim ozemeljskim zahtevam, torej ni prišlo na dan šele med drugo vojno, dejansko se je pojavilo mnogo let prej.