»SSG je zame nekaj svetega, drugačno od vseh ostalih gledališč«

Vrata male pisarne v tretjem nadstropju so vedno odprta. »To je znak, da je čisto vsak dobrodošel,« pove Nina Ukmar, ko jo v prazničnem vrvežu obiščemo v prostorih Kulturnega doma v Ulici Petronio v Trstu, kjer ima svoj sedež Slovensko stalno gledališče (SSG). Službo direktorice in umetniške vodje SSG je nastopila prvega decembra in od takrat se iz Sežane namesto v Ljubljano, kjer je bila nazadnje vodja kabineta kulturne ministrice Aste Vrečko, pripelje v Trst.

Vaša poklicna pot je povezana z različnimi kulturnimi in upravljavskimi vlogami. Katera izkušnja vas je najbolj pripravila na vodenje SSG?

Čisto vse dosedanje izkušnje so bile dobrodošle in vsaka me je nekako pripravila na današnjo. Deset let vodenja kulturne ustanove na Krasu me je zagotovo zaznamovalo in pridobila sem veliko upravljavskih veščin, spoznala sem, koliko je dela s kadrom in različnimi ustvarjalci, pa čeprav igralskega ansambla ni bilo. Delo na ministrstvu za kulturo mi je dalo nedvomno širino, vpogled v to, kaj vse je kultura – priznam, da sem manj poznala muzejski del ali pa dediščino, tudi medije nenazadnje, ker so mi bili najbližji film, gledališče, uprizoritvene umetnosti, pa tudi literatura in knjige. Pomemben del tega je tudi vpogled v sistem, državni aparat in administracijo; v to, koliko časa terja, da se spremeni zakonodaja, ali kaj vse je potrebno, da država deluje, nenazadnje tudi za kaj vse država skrbi.

Kaj vas je osebno in profesionalno spodbudilo, da se prijavite na razpis za direktorico SSG?

V resnici obožujem Kras in hvaležna sem, da lahko tu živimo in ustvarjamo. Tej skupnosti, temu območju bi rada vrnila vse, kar lahko in kar zmorem. Ko sem slišala za razpis in ugotovila, da Danijel Malalan res ne namerava več nadaljevati, so me začele misli občasno nagovarjati. Počasi, kot bi nekdo trkal na okno (pokaže trkanje na glavo). Kaj če bi? Do tega gledališča sem namreč imela vedno veliko spoštovanje, kar me je obenem posledično tudi nekoliko zadrževalo. Kaj če temu ne bom kos? Še danes je zame to gledališče nekaj svetega, drugačno od vseh ostalih – ker ima drugačno vlogo in zavedam se njegove pomembnosti in posledično odgovornosti. To me je tudi plašilo, seveda. Hkrati pa me je prigovarjala misel, da mi SSG omogoča, da se lahko vrnem, tu živim in delam tisto, kar mi bo res v veselje in bi me spet tako prevzelo, da bi se temu posvetila v celoti. En vikend sem se zaprla, napisala svojo vizijo o gledališču in jo poslala. Kar bo, pa bo, sem si rekla.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.