»Trst mi je pisan na kožo«

Lana Bastašić se je rodila v Zagrebu, diplomirala v Banjaluki, magistrirala pa v Beogradu. Leta 2016 je v Barceloni soustanovila literarno šolo in urejala katalonsko književno revijo. Je članica PEN centra BiH. Letos se je preselila v Trst.

Do zdaj ste živeli po različnih mestih v Evropi. Kako to, da ste se preselili v Trst?

Morala sem se izseliti iz stanovanja v Beogradu. Imela sem nekaj prihrankov, tudi od prejšnje knjige, in želela sem imeti nekaj svojega. Nisem imela dovolj za stanovanje v Zagrebu ali Beogradu, za Trst pa. Poleg tega je mesto zelo lepo, hkrati dovolj daleč in dovolj blizu. Veliko potujem, zato sem potrebovala neko mirno bazo. Všeč mi je tudi, da nima arogance prestolnice. Dovolj je majhen, a ima hkrati vse, kar mesto potrebuje. Tako da mi je pisan na kožo.

Moj prvi stik s Trstom je bil precej pozno, mesto sem pravzaprav poznala skozi literarna dela od Daše Drndić do Jamesa Joycea. Natančno sem vedela, kako izpeljati Joyceovo pot po mestu, v katerem nisem bila še nikoli prej. Vedela sem, kje je živel in kaj je tam pisal. Zato je moj odnos do Trsta precej nenavaden. Zame je bilo to pravzaprav nekakšno fiktivno, literarno mesto, še preden sem sploh prvič prišla sem. In morda je to dobro, saj nanj nimam nekih resničnih spominov. Še vedno se mi zdi napol izmišljen, čeprav zdaj tu živim. V Italiji sem sicer že bila na pisateljski rezidenci, na posestvu v Toskani. To je rezidenca nenavadne, zelo zanimive baronese Beatrice Monti della Corte. Moje izkušnje z Italijo so torej precej nevsakdanje, Trst pa je nekaj, kar se je šele dobro začelo. Takšnih stvari ne načrtujem, a verjamem, da bo vse potekalo naravno.

Ste v tem kratkem času našli sebi ljube prostore ...?

Seveda mi je všeč kavarna San Marco, rada hodim v Barkovlje plavat, sprehajam se po Drevoredu 20. septembra vse naprej do parka. To so za zdaj moji ljubi kotički. Pa seveda Joyceovi kavarna Stella Polare in slaščičarna Pirona. Moj Trst je za zdaj še precej joyceovski. Pravzaprav ga šele odkrivam. Vesela sem, da sem spoznala dekle, ki je pred kratkim odprlo prvo mednarodno knjigarno The Nation of Nowhere. Dogovorili sva se, da bom tam imela promocijski dogodek. Promocije ob obeh mojih prevedenih delih v italijanščino skorajda ni bilo zaradi epidemije.

Ker znate špansko, vam gre italijanščina hitreje?

Najbolj mi je pomagala katalonščina, saj sta si z italijanščino precej blizu. A to mi pomaga in hkrati škodi, saj včasih uporabim kakšno besedo, ki sploh ni italijanska. Vendar se trudim. Ko se učim novega jezika, me ni prav nič sram. Preprosto bleknem, kar mi pride na misel, in se tako učim. Imam pa res čudovite sosede in z njimi vadim italijanščino. Vsi so mi zelo pomagali - tako pri vselitvi kot glede psa in z mojstri. Prebrala sem tudi knjigo Jhumpe Lahiri. To je izjemna pisateljica, ki se je preselila v Rim in se odločila ne samo, da se perfektno nauči jezika, temveč tudi da bo pisala v italijanščini. Napisala je knjigo o procesu učenja jezika. To je bila prva knjiga, ki sem jo prebrala v italijanščini. Hkrati sem se lahko zelo poistovetila z njeno potjo, saj je jezik res čudovit. Po drugi strani pa se ga je težko naučiti, ker tukaj ogromno ljudi govori naš jezik. Trst je poln naših ljudi.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.