»V Trst prihaja ogromno pisateljev, intelektualcev in umetnikov«

Igor Štiks je profesor, pisatelj, pesnik, esejist in literarni kritik. Rodil se je v Sarajevu, njegovo življenje in delo pa so močno zaznamovali geopolitični premiki na Balkanu. Doktoriral je na pariškem Inštitutu za politične študije in na Univerzi Northwestern v Združenih državah Amerike. Poučeval je na Univerzi v Edinburgu in tam spoznal ženo Beograjčanko. Zdaj predava na Fakulteti za medije in komunikacije v Beogradu. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča predvsem na študije državljanstva, demokratični aktivizem in levičarska gibanja na postsocialističnem Balkanu. Za prispevek h kulturi in književnosti mu je Francija podelila odlikovanje vitez reda umetnosti in književnosti (Chevalier des arts et des lettres). V slovenščino in italijanščino sta prevedena dva njegova romana: Elijev stol in W.

Štiks že dobro leto dni z družino živi v Trstu. Mesto doživlja kot kulturno izjemno bogato, večkulturno in multikulturno. A tudi kot »najbolj habsburško nostalgično mesto od vseh«, kjer prebivalci pred težo polpretekle zgodovine radi bežijo v habsburške čase.

Do zdaj ste napisali štiri romane. V slovenščino in italijanščino sta prevedena Elijev stol in roman W. Ob tem ste imeli promocijske dogodke v Sloveniji in Italiji. Kako je bilo?

Oba romana imata tako v Italiji kot v Sloveniji svoje bralce, tako da je vse to na neki način moj domači kulturni prostor. V Italiji je za roman W precejšnje zanimanje, saj deloma govori tudi o italijanski zgodovini – o tistih »svinčenih« sedemdesetih letih preteklega stoletja, tudi o Rdečih brigadah. Za italijanske bralce je bilo najbolj zanimivo prav to prepletanje balkanske izkušnje z zahodnoevropsko, kar je tudi osrednja ideja romana W. Ne obstajata dve ali tri Evrope, vse te delitve na vzhod, zahod, sever in jug so odveč. Naša izkušnja je skupna, evropska, vključno s tistim bremenom 20. stoletja, ki ga še vedno nosimo na ramenih. Še posebej mi, ki morda o svetu danes razmišljamo nekoliko bolj progresivno ali utopično.

Kakšen pa je bil vaš odnos do Trsta, preden ste se preselili sem?

Ko sem še živel v Zagrebu v devetdesetih letih, smo občasno prišli sem za en dan. Da se nadihamo, da vidimo svet. Enkrat smo se izgubili, in ko smo vprašali za smer, ki bi nas pripeljala domov, nam je nekdo rekel, da naj gremo k Titu in v Jugoslavijo. Ne Tita in ne Jugoslavije takrat ni bilo več. To je bil enkraten »dogodek« v preteklosti, kaj podobnega se mi potem ni več zgodilo.

Trsta iz tistega obdobja se spominjam z veliko nostalgijo in ta mladostni spomin je eden od razlogov, da sem se vrnil. Kasneje sem kot mlad novinar prišel sem na predstavitev knjige Miljenka Jergovića. Takrat sem spoznal Fulvia Tomizzo. To srečanje mi je ostalo v globokem spominu in mesto od takrat močno povezujem z njim. To je bil moj namišljeni Trst, ki sem ga čustveno hranil v sebi.

Zdaj z ženo in sinom v Trstu živite že dobro leto dni. Kaj je, poleg vaših spominov, pripomoglo k temu, da ste se preselili sem?

Za Trst smo se odločili, ker je to najboljša možna lokacija za nas. Mesto nam je zelo všeč in ima res odlično strateško lego. V našem primeru so blizu Ljubljana, Zagreb, pa tudi Beograd konec koncev ni tako daleč. Predavam na daljavo, občasno pa grem tudi v Beograd. Poleg tega je mesto ob morju, kar je bil glavni razlog, da smo ga izbrali. Trst je zdaj že sedmo mesto, v katerem živim, in po enem letu mislim, da smo se odločili pravilno. Smo del pisane druščine izseljencev. Sem prihaja tudi ogromno pisateljev, intelektualcev in umetnikov. Ne nujno zato, da bi tukaj delali ali se klasično integrirali, ampak ker je Trst zanje varna baza in dom za vse tisto, kar ustvarjajo nekje drugje.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku